Ste redaktorica in demonstratorka eksperimentov pri kvizu Male sive celice. Kako se je pričela vaša pot pri tej priljubljeni oddaji?
»Z oddajo sem začela sodelovati na povabilo prejšnje urednice Barbare Stegeman. Pripravljala sem razlagalne in terenske prispevke, uvajala otroke v tekmovanje, urejala družbena omrežja in bila desna roka urednice. Po zamenjavi uredništva mi je aktualna urednica Maruša Prelesnik Zdešar predlagala, naj se preizkusim na avdiciji za prikazovalko eksperimentov. To sem uspešno opravila in tako začela z novimi izzivi tudi pred kamero.«
Če se vrnemo na začetek, katera je bila vaša prva prava televizijska preizkušnja?
»Prvo televizijsko izkušnjo sem dobila na lokalni televiziji TV Idea, kjer sem vodila informativno ter nekaj mladinskih oddaj. To je bila dragocena popotnica za študij novinarstva, ki mi je hitro dal vedeti, kateri je moj najljubši medij. Preizkusila sem sicer tudi tiskane medije in radio, v zadnjem letu študija pa sem začela delati na Televiziji Slovenija, kjer sem sodelovala pri oddaji Infodrom. Takrat sem se tudi naučila obrtniškega televizijskega dela, imela govorne vaje, tudi zasebno pa sem obiskovala razna izobraževanja. Naj dodam, da mi je televizija všeč, ker je tako dinamična in raznolika. Zgodbo lahko pripoveduješ z besedilom, tonom in sliko, imaš veliko izbire in si lahko ustvarjalen.«
Omenili ste govorne vaje. Vemo, da je na javni televiziji velik poudarek na pravilni izreki. Ste imeli kot Prekmurka kaj težav s tem?
»Moram povedati, da mi, že odkar sem prišla v Ljubljano, ni bilo tuje pravilno knjižno govoriti, čeprav potem hote ali nehote pobereš veliko slengovskega in ljubljanskega narečnega izrazoslovja. Ko sem prišla na televizijo, so me kar hitro dali pred mikrofon brez izobraževanja, vendar sem kmalu po tem dobila možnost govornih vaj na radiu. To priložnost sem z veseljem zagrabila in šele nato zares videla, kako se stvari dajo izboljšati, lepo povedati, interpretirati. Učenje govora je proces, ki se nikoli ne konča. Res je, da je lahko včasih frustrirajoč, vendar imam k sreči rada lepo slovensko besedo, zato mi je to v veselje.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Bine Pušenjak se je vrnil z zdravljenja v tujini, doma so jim pripravili sprejem
Bine Pušenjak je pri dveh letih in pol zbolel za tumorom osrednjega živčevja. Zadnjih šest tednov so z družino preživeli v Italiji na zdravljenju.
Sedaj ste že več let zraven pri ustvarjanju kviza, ki je pred časom dobil novo podobo in nov koncept. Kako ga gledalci sprejemajo?
»Z vsako sezono dobiva večjo veljavo. Pri starejših je morda kdaj zaznati nostalgijo po starih celicah, kar se mi zdi normalno, saj je bila to oddaja, s katero smo odraščali in jo imamo že zaradi tega v 'čislih'. Nov koncept pa je prilagojen današnjemu času in mladi komaj čakajo na rubrike, kot sta Labirint in Hitre celice. V čast 25-letnici pa smo se v uredništvu odločili, da letos nazaj uvedemo rubriko Drži, ne drži.«
Kako izbirate in izvajate eksperimente?
»Pri pripravi sodelujem z različnimi strokovnjaki, učitelji, doktorji znanosti s področja fizike, kemije, biologije in matematike. Oni pripravijo vprašanje in razložijo bistvo eksperimenta, moja naloga pa je, da ga prilagodim televizijskemu in poljudnoznanstvenemu jeziku. Sicer pa pri rekvizitih in postavitvi eksperimenta sodelujem še z dvema študentoma, s katerima se domislimo, kako eksperiment prikazati na dovolj strokoven in hkrati dovolj zanimiv način.«
Sedaj je v teku že nova sezona. Bodo v njej sodelovale tudi pomurske šole in njihovi učenci?
»Seveda. V studijski del tekmovanja so se uvrstile osnovne šole Križevci, Gornja Radgona, Beltinci in Ormož. V lanski sezoni je recimo črenšovska šola prišla vse do polfinala. Me pa žalosti to, da ko hodimo po predtekmovanjih, je zelo malo prijav z Goričkega, Murske Sobote in okolice ter lendavskega predela.«
Kako dolgo ustvarjate eno oddajo in kako premagujete tremo? Ali je nimate?
»Navadno snemamo štiri oddaje v kosu, kar pomeni, da imamo dva dni zapored snemanje. Eno traja okrog dve uri, s tem, da imamo pred tem še vaje, uvajanje otrok v tekmovanje in podobno. V uredništvu se moramo dobro organizirati in stvari pripraviti vnaprej, zato je težko oceniti, koliko priprav gre v eno oddajo. Najbolj realno bi bilo, če rečem, da en teden za oddajo. Glede treme pa je tako, da sem je imela na začetku kar veliko, vendar se to sčasoma izboljšuje. Ko pride, jo poskušam sprejeti, obenem pa ne dovolim, da me zaustavi. Je pa res, da če si dobro pripravljen, si tudi bolj suveren in samozavesten.«
Na kakšen način pa se ustvarjalci trudite oddajo približati mlademu občinstvu? Uporabljate družbena omrežja?
»Danes otroci redkeje gledajo televizijo kot včasih, zato jih privabljamo tudi z družbenimi omrežji. Imamo aktiven Instagram profil z več kot 1400 sledilci. Na začetku smo bili skeptični, če se sploh podati v ta svet, vendar želimo otrokom omogočiti, da v poplavi informacij pridejo tudi do česa kvalitetnega, pozitivnega in poučnega. Opažam tudi, da otroci velikokrat začnejo slediti tudi meni osebno, saj si želijo stika z nami. Vsi pa so tudi veliki oboževalci našega voditelja Nika Škrleca, ki je zelo v stiku z novimi mediji. Tako da se z mladimi da srečati tam, kjer so.«
Bi rekli, da je z delom na televiziji prišlo tudi to, da vas ljudje na ulici prepoznajo? Kakšne odzive pa dobivate od bližnjih, prijateljev?
»Zaenkrat me ni še nihče ustavil. Me pa včasih, ko pridem na kakšno šolo, otroci vprašajo, ali sem jaz tista, ki dela eksperimente pri Malih sivih celicah. Prijatelji in znanci pa me pri mojem delu podpirajo in se veselijo z nami. Največja podpornica pa je moja mama, ki pogleda prav vsako oddajo in mi večkrat reče kaj vzpodbudnega.«
Se želite v prihodnosti preizkusiti tudi v informativnih oddajah oziroma ali vam bolj ležijo razvedrilne in mladinske?
»Ne. Všeč mi je delo z otroki, kultura, umetnost, tako da se veliko bolj vidim na področjih, kot sem zdaj. To delo mi tudi omogoča, da se vsak dan naučim kaj novega. Smo mlada in zagnana ekipa, ki ji ne primanjkuje idej, z oddajo pa lahko živi tudi moj notranji otrok.«
Kako pa sicer preživljate dneve v Ljubljani?
»Rada obiščem kakšne kulturne dogodke, hodim na plesne delavnice, se družim s prijatelji. V prostem času kaj napišem, sedaj imam obdobje, ko slikam, ker sem se čisto navdušila nad impresionizmom, ko sem bila v Parizu, in nad razstavo Ivane Kobilce nedavno v Narodni galeriji. Pred kakšnim letom sem odkrila ukulele in se ga preko Youtuba tudi naučila igrati. Vedno se najde kaj, nad čimer se človek lahko navduši.«