V Lendavi so poleti snemali igrani film Nadure režiserja in scenarista Arona Horvatha Botke, domačina, ki je diplomiral na ljubljanski fakulteti AGRFT iz filmske in televizijske režije. Lani je prejel vesno za najboljši slovenski kratki igrani film Delčki.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(V premislek) Pomembno je, kako živimo zdaj - ker za jutri nihče ne jamči
Kako je pravično, da nas trenutek slabosti, morda niti ne naš, stane vsega?
V filmu Nadure spremljamo Klaro, tovarniško delavko, ki živi v majhnem obmejnem mestu in je ujeta v rutino vsakdana. Nepričakovano se zgodi nesreča. Klara v samoobrambi potisne sodelavca, ta pade in se ponesreči. Klara je sedaj postavljena pred odločitev, ali naj se spoprime s posledicami ali izkoristi priložnost in sledi svojim željam. »Scenarij je nastal ob prvem zaprtju. Nato sem ga z ekipo razvijal še dobro leto. Največ sem sodeloval z glavno igralko Laro Vouk, ki je imela izjemno težko nalogo, saj v celotnem filmu spremljamo samo njo v ozkem planu. Poleg Lare mi je bila v ogromno oporo Ina Ferlan, partnerka, ki ima zelo poseben občutek za estetiko in na svojevrsten način gleda filme. Njeni predlogi in komentarji so ogromno prispevali k temu, da ima končna različica scenarija kar nekaj nenavadnih elementov,« pravi Aron Horvath Botka.
Film nastaja v sodelovanju s kulturnim društvom Lavina iz Lendave in s pomočjo Občine Lendava. Glavna igralka Lara Vouk prihaja iz Celovca. V stranskih vlogah se pojavijo še Marko Mandić, Benjamin Krnetič, Gorazd Žilavec in Julija Gräfner iz Nemčije. Sodelujejo tudi domačini, ki prvič igrajo v filmu. Za filmsko fotografijo je poskrbel Domen Martinčič, kostumografinja Ina Ferlan pa je pripravila barvit videz za surove like. O snemanju v Lendavi režiser pravi: »Lokalna skupnost je vedno pripravljena pomagati in večjezično okolje doda k avtentičnosti. Lendava ponoči ponuja mirno okolje za ustvarjanje in finančno omogoča take razmere, kot si jih drugod ne bi mogli privoščiti. Lahko smo optimizirali stroške, tako da smo ustvarili varljivo okolico.« Po drugi strani se zgodba glavne junakinje lahko preslika na malega človeka, ki ga zaznamuje ruralno okolje takih mest, kot je Lendava.
Ekipa je bila sestavljena iz študentov in lokalnih prostovoljcev, dodaja Horvath Botka. »Poiskal sem ljudi, ki enako razmišljajo, iščejo nove izzive in so pripravljeni pomagati. Prvi dnevi so spominjali na filmsko delavnico, kjer smo tisti z več izkušnjami vodili ljudi z manj izkušnjami skozi proces.« To je zgradilo zelo močno, pozitivno kolektivno energijo. Za delo na žalost nobeden ni bil plačan, saj so komaj pokrili vse stroške produkcije. To je bila nekako enkratna življenjska izkušnja, ki si jo je kot producent in režiser lahko privoščil, pravi sogovornik. »Brez denarja filma žal ni mogoče delati. Ker pa živim v državi, ki daje občutek, da ji film nič ne pomeni, mi ni preostalo drugega. To je tudi razlog, da zdaj skušam zagotoviti preostala sredstva za dokončanje tega projekta in se z odličnim izdelkom zahvaliti vsem sodelujočim za njihovo požrtvovalnost. Mogoče pa nam uspe prodati film kakšnemu večjemu distributerju in se nam bo tudi finančno povrnilo, ampak to je za zdaj vprašanje prihodnosti.« Film je posnet in pripravljen za montažo, vendar morajo za dokončanje in promocijo nabrati še dodatna sredstva. To je dolg proces, ki lahko traja tudi do dve leti. Upa, da bo posneti material prepričal tuje producente in investitorje in bodo kmalu lahko nadaljevali delo.
Poleg tega filma Aron Horvath Botka pripravlja celovečerni film Izgubljena leta, ki so ga z društvom Temporama prijavili na razpis Slovenskega filmskega centra. Ta zgodba se odvija na koncu devetdesetih let v Vojvodini. »Upam, da bo projekt prepoznan, tako da bomo lahko v bližnji prihodnosti začeli priprave na snemanje.«