Ko enkrat poskusiš leteti, imaš vse življenje oči obrnjene v nebo,« pravi Franc Marič iz Noršinec. Letalstvo ga je zanimalo že kot mladostnika, čas in priložnost, da se tudi sam začne ukvarjati s tem, pa je dočakal leta 2000, ko se je upokojil. Da je njegovo življenje v zadnjih letih prepleteno s to dejavnostjo, dokazujejo tudi fotografije, ki jih ima po hiši. Nekaj nam jih je pokazal, ko smo ga obiskali. »Najprej smo iskali letalo, a si tega nisem mogel privoščiti. Nato pa me je sin seznanil z Jožetom Gajserjem, ki je letal z motornim zmajem. Z ženo sva šla k njemu, ona se je peljala prva, nato sem šel še jaz. Tako sem začel. Letel sem pri njihovem klubu, nato pa smo izvedeli, da neki gospod prodaja zmaja. Odločil sem se prodati nekaj delnic in kupil lastnega zmaja,« opisuje Marič.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
V Kančevcih slovesno ob srebrni maši brata Milana
Župnik Milan Kvas je novo mašo opravil leta 1999, v Kančevce je prišel leta 2016.
Uredil je svoje letališče
Njegova navdušenost se je takrat le še stopnjevala. Kot je pripovedoval, je bil vešč opravil v hiši in okolici, doma je znal marsikaj postoriti in tako se je lotil tudi izdelave hangarja ter vozička za zmaja. V okolici Moravskih Toplic si je uredil še vzletno-pristajalno stezo. »Kmetijo smo v tistem času opustili, njive dali v najem, nekaj pa sem jih pustil, jih preuredil in tam postavil zabojnik, registriral dejavnost in začel leteti. To je bila zame atrakcija, za to sem živel,« zavzeto opisuje tiste čase. V najbolj aktivnih letih je preletel tudi po 50 ur na leto, vozil je padalce, sovaščane, prijatelje, pogosto pa so bile vožnje z zmajem tudi rojstnodnevna darila. Skupno je preletel okrog 800 ur. Aktiven je še danes, čeprav priznava, da čedalje manj. Zadnji polet je opravil 13. novembra, ko smo ga obiskali, pa je čakal inšpektorja, da preveri dokumentacijo in mu podaljša dovoljenje.
K Maričevi vzletno-pristajalni stezi prihajajo tudi mladi. Je namreč član Modelarskega kluba Ftič in Društva modelarjev Pomurja. »Ko prirejajo tabore, pridejo otroci in mentorji k meni na letališče in imajo praktične ure. Pridružijo se mi še kolegi z letalom, balonom in helikopterjem. Takrat se imamo res lepo,« pove nekdanji vodja Večerove podružnice v Murski Soboti. Leta 1959 je bil vključen v pilotsko šolo za celotno Jugoslavijo, opravil izpit, letel pa je tudi v Lescah, kjer je bil v dijaškem domu, ko je obiskoval mlekarsko šolo. Sicer je želel po končani nižji gimnaziji iti v podoficirsko letalsko šolo v Zadru, a mu to ni bilo namenjeno: »Bil sem sprejet, vendar nas je bilo preveč, nisem pa imel dodatnih priporočil.«
Franc Marič ponosno pove, da je najstarejši Pomurec, ki še vedno leti. Ob tem pa ga zelo veseli, da ga podpira družina. »Takšna je bila njegova odločitev, ki sem jo sprejela,« dodaja žena Marija, ki je z možem večkrat poletela nad Prekmurjem. »Še vedno komaj čakam, da poneha veter, in že sem zunaj pri zmaju, ga prižgem in zabrnim z njim. Tudi vnuki imajo to radi. Skoraj najraje vnukec, ki je gluh. Ne pusti mi, da bi letel brez njega,« opisuje ponosen dedek. Kako pa je s strahom? »Vedno je čutiti tisti pozitivni strah, sploh če peljem sopotnika. Pred poletom se je pomembno zbrati, si dejati, verjamem, da se mi ne bo nič zgodilo, vem, da bom dober. Čeprav, toliko prijateljev mi je že umrlo, da jih ne morem prešteti na prste obeh rok,« pojasnjuje Marič.
Z znanimi letalci se redno srečujejo
Pohvalil se je, da je na enem izmed tekmovanj v Nagykanizsi s sotekmovalcem Mirkom Lebarjem iz Mostja prejel srebrno medaljo, bil pa je razglašen tudi za najboljšega športnika upokojenca v Občini Moravske Toplice. Tej je po besedah sogovornika v interesu, da obdrži vzletno-pristajalno stezo. »Ta je sedaj 300-metrska, zraven pa je še nekaj zemljišča, kar bi omogočilo, da jo spremenimo v 500-metrsko, in bi tako uredili mednarodno vzletišče,« dodaja Marič, ki še pravi, da so predpisi precej strogi. Ravno zato mora biti dokumentacija urejena, vse mora biti zapisano. Pokazal nam je kupe map, v katerih zapisuje vsak polet, pregled, registracijo in podobne stvari.
Ima motornega zmaja znamke Pipistrel. Z Ivom Boscarolom, Matevžem Lenarčičem, Petrom Podlunškom in drugimi znanimi letalci pogosto skupaj preživijo nedeljske popoldneve. Družita jih prijateljstvo in ljubezen do letenja. Tradicionalno se na murskosoboškem letališču družijo tudi 1. januarja. Če ni snega, se Marič takrat najraje dvigne pod oblake.
Bil je dolgoletni vodja Večerove podružnice
Življenje in skrb za družino sta Franca naučila delavnosti. Odraščal je v Krogu, družino pa sta si z Marijo ustvarila v Noršincih, od koder izhaja žena. 22 let je bil zaposlen pri Večeru, prej tudi pri Delu in v Pomurskih mlekarnah. Leta službovanja ohranja v lepem spominu. »Sprva sem na Delu delal ankete, skrbel sem za kioske v Moravskih Toplicah, jih postavljal po vsem Prekmurju, skrbel za prodajo. Nato je čez štiri leta do mene prišel Mirko Munda in me povabil na Večer. Takrat sem dokončal še višjo agronomsko šolo v Mariboru in se tako usidral na delovnem mestu vodje podružnice,« razlaga Marič. Še vedno se dobro spominja vseh lokacij v Murski Soboti, ki so jih v tistih letih zamenjali. »Bili smo v kiosku zraven Diane, nato pa smo se preselili tja, kjer je prej deloval policijski sindikat. Nasproti nekdanjega Potrošnika.« Tretje življenjsko obdobje si je sogovornik popestril s hobijem, ki ga je zanimal že od otroštva. Še vedno se ukvarja tudi s kolesarstvom in tako ohranja formo. Z ženo veliko časa posvetita tudi družini, s katero bodo preživeli tudi praznike. »Nimamo nobenega rompompoma, saj se jaz osebno raje držim gesla Ne bodi suženj nikomur in nikdar. Raje imam, če lahko stvari delim z drugimi,« je poudaril.
