V gornjeradgonskem Špitalu so gostili Ivana Rihtariča, ki je ob 60. obletnici smrti Clotarja Bouvierja ml. predstavil življenje in delo te znane gornjeradgonske družine. Letos mineva tudi 170 let od takrat, ko je bila v prodajo dana prva radgonska penina, pridelana po klasični šampanjski metodi. V svet jo je poslal Anton Kleinoscheg (pogosto najdemo tudi (delno) poslovenjen zapis Kleinošeg, Kleinošek ali celo Klajnošek), ki tako velja za začetnika radgonske peničarske dejavnosti. Z namenom prikazati vinogradniško in peničarsko dejavnost na radgonskem koncu tistega časa je Rihtarič v uvodu nekaj besed namenil predstavitvi Kleinoškovih. Podjetje Bratje Kleinošeg je bilo ustanovljeno leta 1849 kot veletrgovina z vinom in šampanjska klet. Ustanovila sta jo brata Janez in Ludvik, že leta 1852 pa je Janeza nadomestil mlajši brat Anton in tega leta je bila v prodajo dana prva radgonska penina. Dvajset let pozneje, leta 1872, sta Antona v podjetju nasledila sinova Franc in Alojz. Franc je leta 1880 prevzel očetovo podjetje na t. i. posestvih Schachenturna, ta so bila raztresena po Radgonsko-Kapelskih goricah.
Med letoma 1881 in 1885 je ustanovil znano tovarno kisa, leta 1885 pa tudi špedicijsko podjetje, ker se je zgradila železniška proga do Radgone, in se večinoma preusmeril v ti dve dejavnosti. Kleinoškovi niso imeli zgolj številnih posesti in kleti, ampak tudi lastno prodajo v gostilni staršev Terezije Schwarz, Frančeve žene, in v kavarni Pri divjem možu. Že v tistem času so se lahko pohvalili z nagradami. Na svetovni razstavi vin v Sydneyju leta 1880 so pobrali prvi dve nagradi za penino, prvo za beli muškatovec, drugo za črnino in tretjo za svetla rdeča vina. Franc Kleinošek je storil veliko za razvoj mesta Radgona, aktiven je bil v številnih društvih. Nedvomno so bili torej Kleinoškovi veliki začetniki šampanjske proizvodnje v Radgoni in morda tudi v Gornji Radgoni, a so se po letu 1880 preusmerili v druge posle in jim je vinogradništvo postalo manj pomembna dejavnost.
Ranina ni naključje?
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Bine Pušenjak se je vrnil z zdravljenja v tujini, doma so jim pripravili sprejem
Bine Pušenjak je pri dveh letih in pol zbolel za tumorom osrednjega živčevja. Zadnjih šest tednov so z družino preživeli v Italiji na zdravljenju.
Druga pomembna vinogradniška družina, Bouvier, naj bi prišla iz francosko govorečega dela Švice. Že 60 let pred pojavom Kleinoškove penine so imeli posesti v Hercegovščaku. Začetnik vinogradniške dejavnosti je bil Franc Ksaver Bouvier (1804–1880), ki je bil dvorni advokat in kupec mnogih posesti po letu 1848, o čemer pričajo zapisi v zemljiški knjigi. Njegov sin Clotar je bil rojen v Weizu blizu Gradca in se nato v Gradcu izšolal, kasneje pa se je kot uradnik zaposlil v Sparkasse v Radgoni. Leta 1882, 30 let po pojavu Kleinoškove penine, je ustanovil podjetje Sekt und Weinkellerei Bouvier. V zvezi s Clotarjem Bouvierjem je najbolj znan podatek, da je leta 1910 v Hercegovščaku na svojih posestvih našel do tedaj neznano vrsto vinske trte in jo poimenoval Bouvierjevo grozdje (danes znano kot ranina), ki je priznana kot ena od avtohtonih slovenskih vinskih vrst. Rihtarič je v zvezi s tem omenil podatek, da je med letoma 1896 in 1909 vinograde v teh koncih uničevala trtna uš, ki je zahtevala njihovo obnovitev, zato meni, da bi ta vrsta vinske trte lahko nastala s cepljenjem, saj so verjetno le tako lahko obnovili vinograde.
Clotar je bil dolga leta član okrajnega zastopa Gornja Radgona in član občinskega sveta, do konca prve svetovne vojne je bil tudi župan trga Gornja Radgona. Petintrideset let je vodil Sparkasse, sinova je uvedel v vinogradništvo, v ugledne družine omožil štiri hčerke. Že 18. maja 1922 sta se kot nova lastnika Bouvierjevega podjetja vpisala Clotar Bouvier ml. in Friderik Bouvier. Tega leta je podjetje postalo kraljevi dvorski dobavitelj, kar je s ponosom izkazovalo na svojih dopisih. Clotar st. je umrl po dolgi in hudi bolezni v Gradcu, nato pa je bil prepeljan v Gornjo Radgono, kjer je še danes pokopan v družinski grobnici. Novembra 1930 je podjetje, ki se je večkrat preimenovalo, zopet dobilo novo ime, Tvornica sekta in kleti Clotar Bouvier, vinogradniško veleposestvo, Gornja Radgona, Jugoslavija, kot družbenika pa sta bila navedena Clotar ml. in Katarina Bouvier.
Prav življenje in smrt Clotarja ml., ki je bil rojen leta 1896 v Hercegovščaku, sta bila predmet Rihtaričevega tokratnega raziskovanja. Ugotovil je, da je imel Clotar ml. še eno ime, Konrad. Po očetovi smrti in vse do leta 1941 je bil občinski odbornik. To je tudi prvi podatek, pri katerem se je Rihtariču postavilo vprašanje, ali je bil Clotar ml. državljan Kraljevine Jugoslavije oziroma ali je bil tujec lahko član občinskega sveta. V odločbah Upravne enote Gornja Radgona, ko so Bouvierjevi potomci v tožbah zahtevali odškodnino, je bilo namreč napisano, da ni bil jugoslovanski državljan.
V času pred drugo svetovno vojno je imelo podjetje Bouvier v lasti tri četrtine Kodoličeve kleti za gradom, kleti v Špitalu in Policah, Šprangerjevo klet v središču trga, Zorzinijevo klet (pri starem gasilskem domu v Gornji Radgoni), najeto občinsko klet na Spodnjem Grisu (nekdanje skladišče železnine) in na sedežu podjetja na Zgornjem Grisu (danes Jurkovičeva ulica).
Ob robu predavanja je Rihtarič omenil zmoto, ki naj bi krožila v nekaterih krogih, da naj bi Bouvierjevi prišli do lastnine med denacionalizacijo, ko naj bi prevzeli Kleinoškovo imetje, ker da ga je ta zakartal. »Glede na vsa prej navedena dejstva ta trditev ne more držati. Šlo je zgolj za to, da so se Kleinoškovi preusmerili v druge dejavnosti, Bouvierji pa so obdržali vinarsko dejavnost. Še danes imajo potomci enih in drugih podjetja.«
Črn madež
O tem, kako je Bouvierjevo podjetje delovalo v času vojne, ni podatkov, pa tudi o tem, kaj se zgodilo s Clotarjem Bouvierjem ml. in njegovo družino po vojni, ni znanega veliko. Vedelo se je, da naj bi se tik pred kapitulacijo Nemčije leta 1945 preselil v Avstrijo, a ni bilo nobenega natančnega podatka, kam, zgolj namigovalo se je, da naj bi bil v Admontu. Podjetje je pod novo oblastjo prešlo v državno last. Izveden je bil inventurni popis vseh premičnin in nepremičnin, imovina družine Bouvier pa je samo v Gornji Radgoni obsegala slabih 110 hektarjev zemljišč. Zasežen je bil tudi ves inventar po kleteh, viničarijah in vse zaloge vina.
Ime Clotarja ml. poleg uspešne vinogradniške zgodbe nosi tudi črn madež, saj naj bi sodeloval z okupatorjem. Jugoslovanska tajna policija Udba je po vojni v zvezi z njegovim delovanjem zaslišala prebivalce Gornje Radgone. Priče so med drugim povedale, da je v predvojnem času vohunil za okupatorja, da je sodeloval pri izselitvah prebivalcev iz Gornje Radgone, da si je prilastil lastnino izgnancev, da je bil izkoriščevalec svojih delavcev, da je dal sežgati slovenske knjige, da je vojni zločinec, da je bil zagrizen nacist ipd. Ena od prič je izjavila tudi, da je šest tednov pred napadom na Jugoslavijo zaigral bolezen, da ne bi bil mobiliziran v jugoslovansko vojsko. To je drugi podatek, ki spet postavlja vprašanje, ali je bil Clotar ml. jugoslovanski državljan, saj tujca ne bi vpoklicali v vojsko.
»Pred časom je do mene prišla Bouvierjeva hčerka z dvema gospodoma in prinesla s pisalnim strojem napisan dokument v nemščini, ker je želela, da ga naše zgodovinsko društvo objavi,« je povedal Rihtarič. Šlo je za osem strani dolgo izpoved Clotarja Bouvierja iz leta 1946 v Admontu, saj so takrat vsi nacisti morali dati izjave nemški vojaški obveščevalni službi. Clotar je med drugim izpovedal, da je leta 1918 postal jugoslovanski državljan, da je bil krajevni vodja Štajerske domovinske zveze (Steirischer Heimatbund), organizacije, ki je v času nemške okupacije skrbela za ponemčevanje na zasedenem območju Spodnje Štajerske, da je poleti 1942 vstopil v Nacionalsocialistično nemško delavsko stranko (NSDAP), hkrati pa je napisal seznam 16 oseb oziroma družin, pri katerih je interveniral, da niso bile izseljene, štiri pa mu je uspelo vrniti. Izjavil je še, da je bil uspešen podjetnik, ki je zaposloval 160 ljudi.
Grob v Frohnleitnu
Rihtariča je predvsem zanimalo, kdaj in kje je umrl ter kje je pokopan. Iskanja podatkov se je lotil v muzeju v avstrijski Radgoni, kjer niso vedeli nič o njem, potem je pisal upravljavcem obeh pokopališč v Gradcu, kjer so mu prav tako povedali, da podatkov o tej družini nimajo. Pisal je tudi v Admont, prav tako neuspešno. »Nato mi je kolega iz Avstrije svetoval, naj pokličem Franza Josefa Schoberja. Je ljubiteljski zgodovinar, ki je napisal že veliko stvari, pri nekaterih projektih sva že tudi sodelovala. Že po prvem kontaktu mi je posredoval nekaj osnovnih podatkov, kmalu pa mi je poslal še osmrtnico Clotarja Bouvierja iz Südost-Tagesposta. Iz nje sem izvedel, da je živel v Gradcu na Hoffgasse 7, da je umrl 12. junija 1962, pokopan je bil 18. junija. Nato je bila njegova žara leta 1963 prenesena na pokopališče v Frohnleiten, čeprav je bil sprva pokopan v krsti.« Rihtaričeva sorodnica, ki živi v Gradcu, je Bouvierjev grob v Frohnleitnu tudi našla in mu poslala fotografijo, s tem pa je razčiščena še ena skrivnost te pomembne zgodovinske osebnosti.