Prelepo ljubezen pa že več kot šest desetletij živita klena Korošca Franc in Hermina Šegovc, člana narodno-zabavne zasedbe Štirje kovači, ki je v slovito Guinnessovo knjigo rekordov vpisana kot skupina z najdaljšim stažem – 68-letnim! Čim je Franc zagledal Hermino v pisarni Tovarne kos in srpov, je vedel, da bo njegova. Skupaj plujeta skozi življenje.
Stala sta na številnih glasbenih odrih, nizala uspehe, se podpirala, ko jima ni bilo dano okusiti starševstva, Hermina pa je 2018. trepetala za Francevo življenje, ko ga je pred domačo hišo povozil avto in je hudo poškodovan dolge tedne ležal v bolnišnici. »Nobena preizkušnja ni načela najine ljubezni,« pravi Franc, ki tudi med intervjujem ves čas nežno boža Hermino, ona pa ga toplo in ljubeče gleda.
Francu se razneži srce, kadar pomisli na skromno odraščanje v vasi Selovec pri Dravogradu. »Starša sta kupila kmetijo, ki je pred tem dolga leta samevala, pa je bilo treba veliko oranja in gnojenja, preden je zemlja postala rodovitna. Na njej sem odraščal s tremi sestrami. Namenjeno mi je bilo, da bom nasledil očeta, a me je glasba odpeljala na drugačno pot,« za začetek pove 85-letni Franc, ki je s sedmimi leti začel igrati ustno harmoniko, saj druge ni imel. Neskončno je bil srečen, ko je čez eno leto oče kupil rabljeno klavirsko harmoniko s pretrganim mehom. Kar sam jo je malo popravil, z lepilom iz moke in vode jo je zalepil, da je sin lahko ubiral tipke.
»Bil sem presrečen, vse proste trenutke sem preživel za inštrumentom. Zdaj imam že petega, ki mi od leta 1964 odlično služi,« ponosno pove. Oče, odličen trobentar in zborovski pevec, mu je poleg znanja vseh del na kmetiji (šali se, da ima »paverakademijo«; paver je v koroškem narečju kmet) vsadil ljubezen do glasbe. Naučil ga je brati in pisati note ter bil ponosen, ko je že kot najstnik šel igrat, kamor so ga povabili – na pavernije ob žetvah, cerkvene praznike, partizanske shode, poroke, celo v hotel v Slovenj Gradcu, kar se je 15-letnemu mladeniču zdelo silno nobel.
Nato pa se je zaposlil v Tovarni kos in srpov, kar se mu je zdela sanjska služba, saj je vsak mesec dobil plačo. Kmalu so ga povabili v glasbeno skupino, ki je igrala v hotelih v Slovenj Gradcu. Ker so bili tudi drugi trije glasbeniki zaposleni v tovarni kos, kar je bila kovaška industrija, so hitro dobili navdih za ime – Štirje kovači.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(FOTO) Pri Svetem Juriju se pripravljajo na izvedbo predstave Božična zgodba
Včeraj, v nedeljo, so pod cerkvijo pri Svetem Juriju potekale še zadnje priprave na izvedbo predstave Božična zgodba. Moči pri predstavi so združile vse tri verske skupnosti, ki delujejo v Občini Rogašovci, to so katoliška, evangeličanska in binkoštna. Nad pripravo dramskega besedila, vajami in tudi izvedbo je bedela idejna vodja tega obsežnega projekta, v katerega je vključenih okrog 90 ljudi, Jožica Fükaš. Poleg nastopajočih v predstavi sodelujejo še štirje pevski zbori, ki delujejo v občini, vključene pa so tudi žive živali. Predstavo bodo izvedli 26. decembra ob 16.30, v kolikor vreme ne bo ugodno, pa 28. decembra ob isti uri. Več o pripravah na žive jaslice v Vestniku 27. decembra. Foto Jure Kljajić
Franc je prvo pesem napisal na štefanovo leta 1952, še preden je nastal ansambel. Takrat doma še niso imeli radia in so hodili k sosedom vsako sredo poslušat glasbeno oddajo iz Münchna, ob četrtkih pa sloviti Četrtkov večer domačih pesmi in napevov. »Ko sem enkrat slišal pesem Avsenikov, sem si dejal, da bom nekoč tudi sam pisal viže. Takrat je nastala skladba Pridi zvečer, ki jo igramo še danes.« Skupina je hitro postala uspešna, vabili so jih na turneje po svetu. Trikrat so bili v Ameriki in Kanadi, po Evropi, na Japonskem ... Franc je napisal več kot 800 skladb, izdali so 47 albumov pa kopico pesmaric in učbenikov. Obenem so člani zasedbe pridno hodili v službo, z glasbo so se namreč ukvarjali le ob koncih tedna.
Usodno srečanje
»Prihajam iz Mislinje, mesta slikarja Jožeta Tisnikarja. Oče je bil logar, kjer je imel revir, tja smo se selili. Odraščala sem s tremi sestrami, dobro smo se razumele. Mama in oče sta se vedno trudila za svoje dekline. Želela sta, da bi se izšolale, in ni nam bilo težko hoditi uro in pol v vsako smer v šolo. Vesela sem bila, ko sem po končani šoli dobila službo v Tovarni kos v Slovenj Gradcu. Po skoraj enem letu službe sem bila nekega dne s sodelavkami v pisarni in klepetala. Skozi vrata je stopil mladenič in prišel pozdravit kolegice. Proti njemu sem bila obrnjena s hrbtom. Ko sem se obrnila, so se najine oči srečale. Prestrelil me je s svojimi modrimi očmi in prijaznim pogledom. Zgodila se je ljubezen na prvi pogled, ki traja že 62 let. Ne vem, kaj je bilo, vendar je nekaj takega, da drži še danes, in je še vedno enako, kot je bilo: veliko razumevanja in spoštovanja,« pripoveduje Hermina, Franc pa se pošali, da se je gledal v »špegu«, pa ni videl nič takšnega kot ona. Je pa tudi njega zadelo kot strela z jasnega.
Kmalu sta se poročila, in ker nista mogla nikjer dobiti stanovanja, želela pa sta biti samostojna, sta si uredila sobo pri njegovem basistu. Skoraj deset let sta bila tam in hkrati gradila hišo. »Kljub težkim razmeram nama je bilo lepo. Imela sva eno sobo, v njej je bilo vse – kuhinja, spalnica, star štedilnik, še motor sva pozimi dala notri, da ni zmrznil. Z ljubeznijo človek vse prenese in ljubezen vse premaga. Takrat in ves čas sva se zavedala, da tisti da pred matičarjem nekaj pomeni, in tega se drživa,« v en glas pravita zakonca, ki sta bila presrečna, ko sta dokončala svoj dom.
Skupaj skozi vse
Njuni sreči ni bilo konca. Zdelo se jima je, da imata vse: drug drugega, krasno novo hišo, službo, on še cvetočo glasbeno kariero. Edino otroškega joka ni in ni hotelo biti. »Toliko sva se trudila, solz pretočila. Tako je naneslo, nisva bila med srečneži, da bi dobila otroka. Sva se pa zato posvetila drugim stvarem in živiva lepo življenje. Razdajava se drugim in pomagava. Če je kdo potreben pomoči, imava vedno odprte roke,« pove Hermina.
A 14. decembra pred štirimi leti se ji je sesul svet, ko je njenega Franca pred domačo hišo na sprehodu s kužkom na osvetljenem prehodu za pešce povozila nepozorna voznica. »Bilo je grozno. Tako ga je zadela, da ga je odneslo proti garaži pri vhodu, kuža pa je umrl. Franca so odpeljali v bolnišnico, sledile so ure negotovosti. Z operacijo so mu ustavili krvavitve, na intenzivnem oddelku je bil mesec dni in pol. Klicala sem v bolnišnico in trepetala za njegovo življenje, pa mi najprej niso dali spodbudnih novic. Ko so me končno spustili k njemu, me ni spoznal, šele teden dni po nesreči me je poklical Hermina in takrat ni bilo srečnejšega človeka na svetu. Trajalo je še kar nekaj časa, da se je postavil na noge. Hudo mu je bilo tudi zato, ker je imel za maja napovedan koncert, on pa ni odpovedal še nobenega. Ko je prvič poskušal prijeti harmoniko v roke, ga prsti niso ubogali. Oba sva jokala, ker mu ni šlo. Bil je čisto nesrečen, kako bo to izpeljal. Med drugim je že začel iskati harmonikarja, ki bi ga nadomestil. Potem je čisto vsak dan božal harmoniko in vadil. Trmasto je vztrajal in počasi dobival moč tudi v roke, da je lahko pritiskal na tipke. In tudi tistega koncerta 19. maja nismo odpovedali,« ponosno pove Hermina, ki se je možu na odru pridružila po naključju.
Z možem tudi na odru
Enajst let je Franc s svojimi fanti hodil igrat sam. Ko pa je leta 1972 napisal skladbo Čakal sem deklico ob potoku, si je zaželel, da bi jo zapeli troglasno, da bi ženska pela kot moški tenor. Naredili so avdicijo, prihajale so pevke, z eno, ki je glasovno ustrezala, so se dogovorili za vaje, a ni prišla. Pa je Franc povabil Hermino, naj zapoje, četudi ji je prej, kadar je kaj pela poleg, rekel, da »brunda«. Bila je užaljena, a je vseeno zapela in ostala – zdaj je tega že 50 let.
»Ugotovil sem, da ima še najbolj pravi glas. Ljudje so tako Hermino kot naše pesmi takoj vzeli za svoje. Imeli smo veliko nepozabnih nastopov doma in v tujini, radi nastopimo na dobrodelnih in pomagamo ljudem. Za nastope sploh ne potrebujem programa, saj mi ljudje izmed kopice pesmi, ki sem jih napisal, že vnaprej govorijo, kaj naj zaigramo,« pove Franc. Veliko pesmi, ki jih je zložil, je namenjenih Hermini.
Med drugim je za njeno 35-letnico delovanja izdal album s 50 pesmimi, napisanimi posebej zanjo, in pripisom Moja zlata ženka. Pa tudi v drugih besedilih je veliko verzov, posvečenih Hermini. Ko so Franca spraševali, kaj je skrivnost take dolgoživosti ansambla, je kar Hermina odgovorila, da mora biti šef dober.
Franc zna kaj glasno povedati, pa tudi stopiti tri korake nazaj. »V ansamblu se je v 68 letih zamenjalo samo 12 članov, in še to zaradi tehtnih razlogov: službe, bolezni, vojaščine. Zdaj so v ekipi trije naši fantje, kitarist Jože Sedar je 32 let v ansamblu, pevec Srečko Sedar in basist Zdenko Zdovc 31 let, 'ta mlada', trobentar Andrej Šmon in Andrej Hudobreznik, pa deset let. Različni smo, vsakega je narava po svoje ustvarila. Pa tudi planeti so bili v trenutku, ko smo se rodili, po svoje. Zato je treba razumeti vsakega človeka. Če si posadil hruško, ne moreš trgati jabolk,« modro pove Franc in doda, da enako velja tudi za zakon. Onadva razumeta drug drugega, kar pa ne pomeni, da se nikoli ne spreta, saj sta oba trmasta.
Tudi najlepša vrtnica ima trne
»Svet ni sama ravnina. So gore, skalovje, lepe rože, pa tudi osat in bodeča neža. To vse sodi poleg. Táko je tudi življenje. Vrtnica je lepa, te pa tudi zbode. Med nama je bilo vedno veliko razumevanja in spoštovanja. Bog ne daj kakšnih grobih in grdih besed. Poleg tega, da sva skupaj, sva imela tudi vsak svoje življenje. Jaz sem komponiral muziko, Hermina pa si je vse življenje želela biti še turistični vodič. To si je tudi izpolnila. V tem poslu je že 24 let. Lepo je gledati, koliko zadovoljstva ji prinaša. Vodila je vse do Porabja, Avstrije, Italije, Hrvaške, zdaj pa, leta pač prinesejo svoje, ljudem z veseljem pokaže dosežek občine, ko so uredili muzej Štirih kovačev, kjer so našli svoje mesto številni albumi, plošče in drugi mejniki naše glasbe. Letos so imeli veliko obiska – Hermina je muzej predstavila obiskovalcem, ki so prišli s kar 15 avtobusi,« pove Franc, ponosni častni občan Slovenj Gradca, koroška osebnost leta 2017 po izboru Koroškega radia, dobitnik priznanja ljudje odprtih rok, kralj valčkov in polk ter avtor ponarodele viže stoletja Kam le čas beži.
Aktivna pa sta oba. »Greva h kakšnemu dohtarju, da se malo poservisirava, sicer pa kovači še nastopamo, imamo televizijska snemanja. Vabijo nas na koncerte, in ker smo aktivni, vadimo. Dobro se razumemo tudi z ženami naših muzikantov, one so delček tega, da vse drži skupaj. Si predstavljate, kaj bi bilo, če katera svojega moža ne bi pustila od hiše?« se muza Hermina, ki po vajah v domačem Legnu, od koder se razteza prekrasen pogled proti Kopam, Pohorju in Peci, pripravi slastno pogostitev. Kljub častitljivim letom še veliko hodita naokoli. Franc pa še vsak dan redno na sprehod in je v dobri kondiciji, spomin pa ima oster kot britev. Naučil se je delati tudi na računalnik in je v pol leta vanj prepisal 22 zvezkov pesmi.
Mimogrede se zapeljeta na izlet in dobro kosilo, zanima ju veliko stvari. Za silvestrovo bosta na obisk povabila prijatelje. »Takrat nikoli ne igramo, temveč se raje družimo. Treba je nazdraviti in se veseliti življenja. Midva drugega kot zdravje tako ne potrebujeva. Zadovoljna sva, da se razumeva, da znava premagati kakšno težavo, in življenje gre dalje,« modro sklene Franc.