Spomenka Hribar: SDS je bolj ekstremna od Levice

Kako z današnje perspektive gledate na proces osamosvajanja Slovenije in vlogo civilne družbe pred osamosvojitvijo? 

Osamosvajanje je bilo dejansko dolgotrajen proces, začelo se je najmanj s tako imenovano cestno afero, ko je Slovenija želela zgraditi avtocestni križ, pa ji »federacija« ni pustila. Takrat je zvezna vlada, se pravi zvezna partija, odstavila predsednika izvršnega sveta Staneta Kavčiča in nas, kratko rečeno, pokorila. No, takšni dogodki nasprotovanja zveznim organom države in bolj ali manj odkriti odpori so se ponavljali, vendar brez vidnega uspeha. Dokler je bil živ Edvard Kardelj, je bila Slovenija »zacementirana«. Ostale pa so sledi teh nasprotovanj in vse bolj jasna želja, da se sistem spremeni. Po Titovi smrti, ko je bila oblast »obglavljena«, se je dejansko začelo njeno razkrajanje. Krepile so se republiške partije, s tem pa tudi nacionalizem posameznih republik. Kolikor močnejše so postajale republiške partijske oblasti, toliko močnejši je bil integralizem  najštevilnejše, torej najmočnejše republiške partije, srbske, ki se je polastila Zveze komunistov Jugoslavije, zvezne oblasti in JLA. Državi ni bilo več rešitve.

Potem so se pojavili »dolgovi« iz preteklosti, za katere je srbska stran menila, da niso poplačani in jih je treba poravnati – od tod srbska nacionalistična ideja, da kjer je srbsko prebivalstvo, tam je srbska zemlja. Tako se je začela vojna – poenostavljeno rečeno.

Civilna družba? Civilna družba je vedno izvir hrepenenja, hotenja, ciljev ljudstva. Oblast je lahko v soglasju z njo ali v opreki. Ko gre za osvobodilne težnje, za hotenje po samostojnosti, je oblast običajno skupaj s svojim ljudstvom. Tako je bilo tudi pred osamosvojitvijo v Sloveniji, vendar je bila javnost od začetka bolj zavzeta in homogena v želji po osamosvojitvi kot tedanja oblast, ki je bila precej razdvojena na pozicijo (Demos) in opozicijo. Dokler se seveda nismo uskladili in skupaj nastopili na plebiscitu.

Vidite kakšne vzporednice med nezadovoljstvom civilne družbe konec osemdesetih let prejšnjega stoletja in današnjimi protesti zoper aktualno oblast?

Seveda! Obakrat je šlo za odpor proti avtoritarni oblasti, tedaj partijski, danes janševski, ki je po ravnanju na moč podobna nekdanji avtoritarni oblasti komunistov. Pravzaprav sem imela konec osemdesetih let občutek, da je slovenska oblast bolj povezana s svojim ljudstvom kakor danes, ko nam, recimo, premier tako rekoč grozi z možnostjo državljanske vojne. Javnost se je tedaj zavedala, da ima pravico zahtevati svobodo, in je zahtevala od svoje republiške oblasti, da si prizadeva za spremembo sistema. Slovenska partijska oblast je bila zato takrat pod dvema pritiskoma, od zgoraj od zveze in od spodaj od svoje javnosti. Nekako je vijugala med obema, s tem pa kupovala čas in preprečevala dejansko nasilje zveze na Slovenijo, torej dejansko možnost državljanske vojne.

Bobo

Spomenka Hribar, Janez Janša in Dimitrij Rupel so bili leta 1989 med ustanovitelji Slovenske demokratične zveze.

Zdi se, da je Slovenija od sprave oddaljena bolj kot leta 1990, ko je v Kočevskem rogu potekala spravna slovesnost, ki sta se je udeležila takratni predsednik Milan Kučan in nadškof Alojzij Šuštar. Kakšen je vaš pogled na spravo?

To drži! Po spravnem dnevu v Rogu je bilo upanje, da se bodo nerešeni problem v zvezi s preteklostjo uredili. Da bodo sorodniki tako rekoč takoj dobili mrliške liste za po vojni pobitimi, da se bodo takoj popravile krivice, pa ni šlo.

Preberite še

Odpri v novem zavihku

Nesreča pri Svetem Juriju ob Ščavnici, cesta zaprta

Zaradi prometne nesreče je oviran promet.

Prvič, ker se take stvari ne dajo narediti čez noč, in drugič zato, ker tedanje – levosredinske – oblasti niso bile naklonjene reševanju teh vprašanj. Ker jih preteklost »ni zanimala«. Predvsem pa zato, ker so preživeli nekdanji domobranci in njim naklonjeni ljudje hoteli »urediti račune za nazaj«. Se pravi okriviti komunistično partijo za prav vse hudo, kar se je dogajalo med vojno, po vojni pa tako in tako. Temu prizadevanju se je pridružil del Rimokatoliške cerkve, njen desničarski, maščevalni kler, ki je ob petdesetletnici konca vojne in osvoboditve spravil v javnost geslo »Zmagoslavje premaganih«.

Še posebej po smrti metropolita in nadškofa dr. Alojzija Šuštarja, ki je bil iskreno za spravo, gredo prizadevanja desnice in Cerkve v smeri revizije zgodovine: ni bilo kolaboracije z okupatorji, za vse so krivi komunisti. To gre tako daleč, da so okupatorji kar »izginili« iz očitkov levici, kakor da okupacije sploh ni bilo! Nobene pripravljenosti med njimi ni priznati spornost krvave kolaboracije.

Na levici, še posebej ne v dosedanjih vodstvih Zveze združenj borcev Narodnoosvobodilne vojne, pa prav tako ni pripravljenosti dejansko priznati spornosti revolucionarnega nasilja med vojno in po njej.

Sprava je tolerantno obnašanje med ljudmi, ne glede na svetovni nazor, izkušnje in travme. Predvsem pa sprava zadeva oblast. Gre za to, da ne širi sovraštva med ljudi! Sprava vedno najbolj zadeva samo oblast; ona je tista, ki strukturno omogoča tolerantno, dopuščajoče obnašanje ljudi, varuje njihovo človeško dostojanstvo in svobodo. To je sprava! V prejšnjem sistemu je ni bilo, ker je oblast izklicevala in kaznovala »sovražnike ljudstva«, pa čeprav so bili le kritiki oblasti. Kaj pa danes počne Janša?

Zakaj se v Sloveniji še vedno pogovarjamo le o partizanih in domobrancih, medtem ko v ozadju ostajajo pomembne teme, kot sta ureditev zdravstvenega sistema in skrb za starejše, medtem ko je »zelena politika« le prikladna fraza, ki se ne odraža v dejanjih?

Zato, da se ne vidi, kaj dela oblast zase! Samo zase! Nismo mi krivi, krivi so komunisti, sovražniki, levica, desnica … Tako spodbujajo in na novo inicirajo sovraštvo med ljudi. Zato fundamentalistična oblast posega tudi v javno sfero, in to tako breprizivno, nasilno, hkrati pa na neverjetno banalni in primitivni način, da temu komaj sledimo – možnosti odpora pa ni, ker vse poti zablokira ta naduta populistična, obenem pa avtoritarna oblast.

​Komunikacija med političnimi strankami in tudi v družbi v zadnjih letih dosega vedno nižji nivo. Kaj je po vaši oceni glavni razlog?

Če si hočeš podrediti pamet in dušo sočloveka, pardon, podrejenega, če ne govoriš po resnici, potem krčiš, zmerjaš, obtožuješ drugega, da dela to, kar ti počneš.

Katera parlamentarna stranka po vašem mnenju predstavlja večji ekstremizem, Levica ali SDS, in zakaj?

Vsekakor SDS – to vidimo dnevno! Njena maksima je: »Kdor ni z nami, je proti nam!« Natančneje: »Kdor ni z Mano, je proti Meni!« In kdor je proti Meni, je moj sovražnik in ga imam pravico onemogočiti. Tako ali drugače! Kdor pa je z Mano, mora biti seveda pod Menoj! To je tudi vzrok Janševega prizadevanja za onemogočanje STA, ker mu ne poje slave.

Največja vladna stranka omenja možnost državljanske vojne. Vaš komentar?

Tudi v najbolj črnih časih partijske povojne represije se ne spomnim, da bi kdo od komunistov na oblasti omenjal možnost državljanske vojne. Če se ne bomo obnašali po volji Oblasti!

Kaj najbolj pogrešate v današnji družbi oziroma kje vidite največje težave?

Največji problem v današnji družbi vidim v naveličanosti in nezainteresiranosti državljanov, ki se kaže v veliki abstinenci na volitvah. No, to se zadnje čase popravlja, javnost se ozavešča, da je treba nekaj bistveno spremeniti in da je za te spremembe soodgovorna. To kažejo vztrajni, a mirni protesti iz tedna v teden. Neverjetno je, kako dolgo zdržijo ljudje, ne da bi se kaj premaknilo, spremenilo.

Kako vidite delovanje aktualne vlade med epidemijo?

V začetku je kazalo, da bo vlada odlično opravila svojo zadolžitev, potem pa se je pokazalo, da ima zraven tudi svoj »račun«, ki si ga izplačuje iz naših sredstev. In ob tem onemogoča vsakogar, ki priča, kaj počno, kot je dobro razvidno iz primera Ivana Galeta in Antona Zakrajška.

Očitno je vlada oziroma njen »izpostavljeni« del ocenil, da je epidemija primerna kulisa za njeno »raboto« za lasten račun, ki ga bodo plačevale še generacije naših otrok in vnukov. 

Zakaj se ljudje množično udeležujejo protestov le, ko je na oblasti Janša, medtem ko ne protestirajo množično, ko so na oblasti leve politične stranke?

Zato, ker samo Janša in njegova »kamarila« stremita k absolutni oblasti, jo uveljavljata na brezprizivni in nesramni način! Samo zato!

Vaša ocena delovanja opozicije?

Opozicija se zadnje čase »pobira«, v celoti gledano je bila doslej bolj benigna kot ne. Zadnje čase pa je videti, da se zaveda, da le skupaj lahko zmaga na volitvah in prinese nov veter v deželo, ki zdaj komaj diha od vse tesnejšega prostora svobode.

Kdo je po vašem mnenju največji državnik v samostojni Sloveniji in zakaj?

Vsekakor gospod Milan Kučan, edini državnik med politiki in med politikanti.

Kako gledate na delovanje aktualnega predsednika države?

Gospod Borut Pahor, predsednik Republike Slovenije, je dobronameren, hkrati pa, milo rečeno, lahkoveren človek. To je edino pozitivno, kar lahko rečem o njem. Njegovo »uravnoteževanje« med političnimi opcijami je preveč naklonjeno desnici, konkretno Janezu Janši, tako da je njegovo delovanje benigno in zato škodljivo. Koliko je bilo spornih Janševih dejanj in odločitev, ko je bil tiho!? Menim, da preveč posluša neprimernega svetovalca. Se pa zadnje čase »pobira«, recimo z vztrajanjem na spravi, ki so se je hoteli polastiti militantni klerokatoliki.