Sredi lanskega leta, ko se je pripravljal na zaključne izpite na Srednji zdravstveni šoli Murska Sobota, je takrat še ne devetnajstletni Aljaž Casar iz Bakovec prejel nepričakovan klic. V svoje vrste ga je povabil član najelitnejše avstrijske nogometne lige (Tipico Bundesliga) SC Rheindorf Altach (SCRA). Ni okleval. Odpravil se je na skrajni zahod Avstrije, na mejo s Švico. Po dobrem letu se je znašel na naslovnicah avstrijskih medijev. Najprej je na pokalnem obračunu šestnajstine finala na tekmi s Seekirchnom, ki jo je Altach dobil s 7 : 0, zabil dva zadetka, nato pa za prvo zmago v novem prvenstvu v zadnje pol ure tekme z Admiro dosegel še en gol in podal za končno slavje s 4 : 2. Avstrijski novinarski kolegi so ga celo uvrstili v enajsterico kroga. Srečanje z dunajskim Rapidom minulo nedeljo, na katerem je Altach izgubil z 1 : 3, je začel v prvi enajsterici.
Casar je nogometno pot začel kot petletnik v soboški Muri, v mlajših selekcijah je nosil tudi dres Maribora, preizkusil se je tudi v futsalu in za ljutomerski Meteorplast v starostni kategoriji do 19 let na dvanajstih obračunih zabil kar 29 zadetkov. Članske izkušnje pa si je kot najstnik nabiral v Rakičanu in Odrancih. Nato se je vrnil v Muro.
Kako to, da niste ostali v Murski Soboti in dobili priložnosti v vam ljubem črno-belem dresu?
»Po poškodbi sem dve sezoni trdo delal in si nabral kar nekaj izkušenj v članskem nogometu. Vrnil sem se v Muro, kjer sem kot mladinec odigral zadnji del sezone. Vpoklica v člansko ekipo nisem dobil. Predlog je bil, da pot kot igralec Mure nadaljujem v Beltincih, vendar do tega ni prišlo, saj sem takrat dobil priložnost v Altachu. Odšel sem na preizkušnjo, se izkazal in podpisal svojo prvo profesionalno pogodbo.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
V Kančevcih slovesno ob srebrni maši brata Milana
Župnik Milan Kvas je novo mašo opravil leta 1999, v Kančevce je prišel leta 2016.
Malokdo ve, da ste bili kot desetletni mladenič povabljeni na preizkušnjo k italijanskemu velikanu Milanu.
»Da, res je. Najprej sem se udeležil kampa za trening tega italijanskega kluba v hrvaškem letovišču Medulin, po enem tednu treningov pa sem dobil vabilo njegovih strokovnjakov, ki skrbijo za mlajše selekcije, da se udeležim podobnega kampa v Milanu. Že ko izveš, da se boš udeležil kampa za trening ene izmed večjih ekip sveta, se počutiš fantastično. Res lepa izkušnja, ki mi bo vedno ostala v spominu.«
Altach je mestece na skrajnem zahodu Avstrije. Kako ste se navadili na tamkajšnje življenje?
»Prvih nekaj mesecev je bilo zame zelo težko. Privaditi se je bilo treba na novo okolje, jezik, življenje brez družine in prijateljev. Največ sta mi na začetku pomagala sedaj že nekdanja soigralca, saj smo bili ves čas skupaj in sta me prvih nekaj mesecev navajala na življenje profesionalca. Sicer se igralci kar dosti družimo. Smo zelo dobri prijatelji in si med seboj pomagamo. Sedaj je že veliko bolje in lažje, zdaj že tudi sam pomagam novim igralcem, da se znajo prilagoditi novemu okolju.«
Pogrešate kaj Prekmurje? Prihajate domov k domačim?
»Najbolj pogrešam družino in prijatelje. Ko si vsak dan z njimi, je povsem drugače, kot pa ko se dnevno slišiš z njimi samo po telefonu. Domov odhajam med reprezentančnimi premori, po koncu sezone, izkoristim pa vsako priložnost za vožnjo v Prekmurje, ko nam da trener nekaj dni prosto.«
Prve priložnosti v prvi ekipi Altacha ste začeli dobivati avgusta letos. Med drugim ste na pripravljalnem obračunu z dortmundsko Borussio na igrišču prebili celoten drugi polčas.
»Z ekipo, kot je Borussia, je čast igrati. Biti na igrišču z zvezdniki nemškega nogometa je nekaj izjemnega. Tekma, ki smo jo sicer prepričljivo izgubili, je bila kar živahna, nasprotniki pa so pokazali, kako močna je nemška bundesliga.«
Statistiki v vašem klubu so izbrskali podatek, da ste na prvo uradno tekmo v članskem dresu Altacha čakali natanko 420 dni. Nato pa na dveh srečanjih v slabih 40 minutah igre dosegli tri zadetke in imeli eno podajo za gol.
»Trdno sem prepričan, da sta potrpljenje in trdo delo nagrajena. Pomembno je vztrajati, tudi če ne gre vse tako dobro ali če imate občutek, da ste daleč od cilja. Na neki točki dobiš priložnost in takrat moraš biti pripravljen. Tako je bilo tudi pri meni. Vsak nogometaš je nestrpen in si vedno želi igrati. Toda za mladega igralca je pomembno, da gre skozi takšne faze. V preteklem letu sem se lahko veliko naučil, kar mi zdaj pomaga.«
Trener članske ekipe Altacha je Nizozemec Alex Pastoor. Kakšen je njegov sistem oziroma način treninga? Koliko časa dnevno trenirate?
»Trener Pastoor nam želi vcepiti nizozemski način igranja nogometa. V ospredju je agresivno napadanje nasprotnika že na njegovi polovici. Ko imamo žogo v posesti, želi, da jo imamo čim dlje, od nas pa zahteva, da brez žoge veliko tekamo in se odkrivamo v prazen prostor. Največkrat treniramo enkrat dnevno do dve uri, pridejo pa tudi dnevi, ko se sestanemo dvakrat.«
Z novim klubom ste lani podpisali dvoletno pogodbo z možnostjo podaljšanja še za eno leto. Konec te sezone boste imeli možnost, da se sestanete s klubskim vodstvom in se dogovorite o sodelovanju še eno sezono. Ali bi ostali v Altachu?
»Če bo le možno, bi si želel nadaljevati kariero v tem klubu, saj je avstrijska liga odlična odskočna deska za naprej. Pričakujem, da se bomo z vodstvom kluba pogovarjali o moji prihodnosti. Do takrat pa si želim čim več dobrih iger in seveda pozitivnih izidov.«
Slovenija bo prihodnje leto gostiteljica evropskega prvenstva do 21 let. Ali pričakujete poziv v reprezentanco?
»Če bom dobro igral v klubskem dresu, lahko upam na poziv v reprezentanco. V veliko čast bi mi bilo igrati za svojo državo, še posebej zdaj, ko imam priložnost nastopiti v reprezentančnem dresu na največjem tekmovanju na domačih stadionih. Moja naloga je, da se izkažem v avstrijskem prvenstvu, ki je izredno močno, kar dokazujejo klubi tudi z igranjem v evropskih tekmovanjih.«
Verjetno spremljate tudi nastope slovenske članske selekcije, v kateri uspešno v zadnjem obdobju igrata tudi Prekmurca Damjan Bohar in Nino Kouter.
»Seveda spremljam igre slovenske reprezentance. Na zadnjih tekmah so naši nogometaši pokazali neko kakovost, kar nam vliva optimizem za prihodnje reprezentančne cikluse. Vesel sem, da sta Damjan in Nino dobila priložnost. Tudi v svojih klubih kažeta izvrstne predstave. Dokazala sta, da lahko s trdim delom in željo prideš do cilja, ki si ga zadaš. Obenem sta po dolgih letih prepričala stroko v slovenski članski reprezentanci, da so tudi na vzhodu naše države kakovostni nogometaši, ki si zaslužijo reprezentančni dres.«