Ko je pred skoraj natanko devetimi leti na prijateljski tekmi proti Kolumbiji debitiral v dresu slovenske reprezentance, so si verjetno le redki drznili napovedati, da bo to (zelo) dolgo ostal njegov edini nastop v dresu z državnim grbom. Trajalo je tako dolgo, da se je Erik Janža že prenehal obremenjevati s tem, zakaj ga ni zraven, vendar sam zagotavlja, da nikoli ni obupal, da se bo vendarle spet zgodilo. In se je. Matjaž Kek se je poleti sredi aktualnih kvalifikacij za evropsko prvenstvo v Nemčiji odločil za vpoklic izkušenega Prekmurca, ki je priložnost zagrabil z obema rokama. Upravičil je zaupanje ter v obračunu s Finsko v polnih Stožicah dočakal vrhunec, ko je postavil končni izid 3:0 in se veselil prvenca. Prvi vrhunec! Na naslednjega čaka in verjame, da ga bo doživel med 17. in 20. novembrom, ko izbrano vrsto čakata obračuna najprej z Dansko in nato še s Kazahstanom. Tekmi za odhod na Euro, ki pa ju kapetan poljskega Gornika pričakuje z nekaj nemira. Ne zaradi pritiska rezultata ali strahu pred morebitnim neuspehom. Kriva je poškodba. Odlični levi bočni branilec po zvinu gležnja bije boj s časom, da bi bil do prihajajočega spopada v Københavnu vnovič pripravljen na največje napore. Otrok Mure ne dvomi, da mu bo uspelo. In da bo uspelo slovenski reprezentanci ...
Seveda morava začeti z najbolj aktualnim vprašanjem; kakšno je stanje s poškodovanim gležnjem?
Hja, ni še najboljše, a se izboljšuje. Zdaj že nekaj dni treniram na prostem, vendar še ne z ekipo. Pridružil naj bi se ji danes in res močno verjamem, da bo pri tem ostalo tudi v prihodnjih dneh. Pomembno je, da so terapije uspešne. Žal ne morem reči, da bolečine ni več. Še vedno boli, toda na to bo treba pozabiti. Storil bom vse, kar bo mogoče, da bi se na nedeljski prvenstveni preizkušnji, ko bo v gosteh na nasprotni strani Stal Mielec, vrnil na igrišče. Takšen je načrt in nočem niti pomisliti, da se ne bi uresničil.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Kajakaši Rotoattiva uspešni na mednarodni tekmi v Zagrebu
Člani Kajak in kanu kluba Rotoattivo so se udeležili velike mednarodne tekme za pokal Matija Ljubka v Zagrebu.
Prihod na začetek reprezentančnih priprav potemtakem ne bi smel biti vprašljiv.
Seveda močno upam, da se bo razpletlo, kot si želim. Naj se popravim: ne, da upam, prepričan sem, da se bo! Četudi bo še naprej bolelo, bom stisnil zobe. Poškodba sicer ni nedolžna, stanje se lahko hitro tudi poslabša. Zdravnik mi je rekel, da sem imel veliko srečo, da glede na to, kako je bilo vse skupaj videti, ni prišlo do zloma.
V tej sezoni s poškodbami res nimate sreče.
Uf, glede tega je ta sezona katastrofa. V dozdajšnji karieri nisem imel nikakršnih težav. Popolnoma nič. Nisem vedel, kaj pomeni biti na prisilnem počitku zaradi poškodbe, letos pa se je začelo. Od poletja naprej. Na zadnji prijateljski tekmi na pripravah v Avstriji mi je počil meniskus. Saj ne gre za nič pretirano strašnega, a izgubil sem mesec in pol treningov, s tem pa vse, kar sem opravil v pripravljalnem obdobju, in znova sem moral začeti z ničle. Nato sem imel nekaj težav z mišico, zdaj pa še z gležnjem.
Zaradi nastalih okoliščin najbrž nenehno razmišljate o končnici kvalifikacij za evropsko prvenstvo. O obračunih z Dansko in Kazahstanom.
Stalno sem v stikih z reprezentančno zdravniško službo in tudi drugimi člani strokovnega vodstva, ki mi vsak po svoje pomagajo pri okrevanju. Seveda v pogovorih ne moremo mimo tega, kaj nas čaka. Pričakovanje se stopnjuje, čuti se, da so v igri velike stvari. V trebuhu me iz dneva v dan bolj črviči. Mene še posebej, ker hočem na začetek priprav priti brez bolečin. To je v tem trenutku moj glavni cilj.
Najprej je 17. novembra na vrsti gostovanje na Danskem. Je to ta tekma? Je to dvoboj, v katerega je treba vložiti vse, da bi si zagotovili uvrstitev na Euro, ali se lahko zanašamo na zadnjo preizkušnjo? Tri dni pozneje bo v Stožicah na nasprotni strani Kazahstan.
Upam, da je to ta tekma. Da bo to ta tekma. Da bi vse rešili že v Københavnu in potem doma le še slavili. V spopadu z Danci je treba za želeni dosežek narediti vse, kar je v naših močeh. Osredotočeni moramo ostati le na prvi izziv, ki je pred nami. V Stožicah smo pokazali, da z njimi lahko igramo, da so premagljivi, dobro smo odigrali. Seveda bo zelo težko, tega se vsi po vrsti zelo dobro zavedamo. Tudi zaradi peklenskega ozračja, ampak biti moramo odločni in odločeni, da naredimo, kar potrebujemo. Nikakor se ne smemo zanašati na zadnjo preizkušnjo. Na Dansko ne smemo odpotovati z mislijo, da nas potem pred našimi navijači čaka še Kazahstan. Da bi morda celo varčevali z močmi ali kaj podobnega. To ne pride v poštev, ne smemo biti preračunljivi. To ne bi imelo nobenega smisla. Že na prvi tekmi moramo poskušati zmagati in ne dvomim, da smo tega sposobni.
Uvrstitev na evropsko prvenstvo bi bila nekaj res velikega. In nekaj, kar bi slovenski nogomet še kako potreboval. Na vseh ravneh!
Absolutno, to je dejstvo. Izjemno bi bilo za vse, ki so ali smo tako ali drugače povezani z našim nogometom. Trinajst let nas ni bilo na velikem tekmovanju. Dovolj dolgo, da to spet naredimo. Mislim, da je napočil čas, da znova zaigramo na zaključnem turnirju najboljših reprezentanc. Imamo dobro generacijo, ki dokazuje, da je lahko konkurenčna tudi najboljšim, okrog izbrane vrste se je ustvarilo odlično ozračje. Imamo pravo kemijo ter energijo in res bi bila velika škoda, če tega ne bi unovčili. Tega si ne smemo dovoliti. Čudovito bi bilo zaigrati na Euru, tudi za navijače bi bilo to prav tako nekaj posebnega. Nemčija je v središču Evrope, imeli bi ogromno podporo. Že zdaj mi veliko ljudi govori, da se bodo gotovo odpravili na Euro, ampak ohraniti moramo mirno kri. In zbranost. Ne smemo prehitevati. Najprej moramo opraviti, kar je treba, postaviti piko na i. Potem se bomo pogovarjali o vsem drugem.
Kako bi sploh označili tekmi z Dansko in Kazahstanom? Kako ju opisati?
Kar zadeva mojo kariero, sta to tekmi življenja. Za več nisem igral še nikoli. Če bi igral v evropskem pokalu ali v kvalifikacijah za ligo prvakov, se to z reprezentanco ne more primerjati. To je nekaj posebnega.
Slovenija dolgo čaka uvrstitev na veliko tekmovanje, vi pa ste dolgo čakali na vrnitev v reprezentanco. V dresu s slovenskim grbom ste pod taktirko Srečka Katanca debitirali na prijateljski tekmi s Kolumbijo. Bilo je 18. novembra 2014, na naslednji nastop ste čakali vse do 19. junija letos, ko ste zaigrali proti Danski. Zgodba ni ravno vsakdanja. Ob spoznanju, da pri 30 letih nogometno niste več tako zelo mladi, ne bi bili presenečeni, če ste vmes v nekem trenutku morda že obupali in se sprijaznili s tem, da bo ostalo le pri debiju.
Ne vem, kaj naj rečem. Saj sem bil vmes – odkar sem na Poljskem – nekajkrat zraven, vendar nisem dobil priložnosti. Nisem igral. Ali sem obupal? Ne, nisem in priznam, da sem se s tem kar precej obremenjeval. Še zlasti, ko sem bil mlajši. Ni mi bilo vseeno, zaradi tega sem se precej sekiral. Hotel sem biti zraven, toda sčasoma vsega skupaj vendarle nisem več dojemal kot veliko razočaranje. Osredotočen sem ostal na klubske obveznosti. Šel sem po svoji poti. Z leti človek pridobi zrelost, mirnost, začne razmišljati drugače, svoje naredi še družina. Vedel sem, da je osnovni pogoj, da bi se lahko še kaj spremenilo, redno in dobro igranje. Zame je bilo najpomembnejše, da mi je v Gorniku šlo dobro in da je tako še vedno. Delal sem in čakal. Mirno, potrpežljivo, brez stresa in naposled se je obrnilo v mojo korist.
Odločitev za odhod na Poljsko je bila gotovo najboljša, ki sem jo lahko sprejel. Veliko mi je pomagala. Dobro sem se znašel, vseskozi sem v tekmovalnem ritmu. V preteklih štirih letih sem morda izpustil le pet tekem. Seveda upaš, da bo selektor to opazil, a če ne bo, bo življenje prav tako šlo naprej. Kot pravim, je bilo zame ključno, da sem bil nenehno v pogonu. Povrhu sem v klubu, v katerem čutim, da me spoštujejo, kar nadvse pozitivno vpliva na vsakega posameznika; daje ti še dodaten zagon.
Kako zelo vas pri Gorniku spoštujejo, zelo nazorno razkriva podatek, da so vam namenili kapetanski trak. Za tujca je to še posebej veliko priznanje. Povrhu v slačilnici, v kateri 'stanuje' nekdanji zvezdnik Lukas Podolski.
Spoštovanje, ki mi ga izkazujejo tudi s tem, mi vsekakor pomeni ogromno. V preteklem obdobju ni bilo ravno veliko igralcev, ki bi v klubu igrali štiri ali pet let. Po naravi sem tak, da dam vedno in povsod vse od sebe. Na vsakem treningu, na vsaki tekmi, sem energičen, tudi kri mi zavre dokaj hitro. Ljudje v Zabrzah to znajo ceniti. Imajo me radi, tudi jaz imam rad klub in na najboljši način poskušam vračati, kar mi daje.
Kaj pa naj bi se na klubski ravni dogajalo v prihodnosti? Ob koncu sezone vam bo potekla pogodba.
Začeli smo se že pogovarjati o tem, klub je izrazil željo po podaljšanju sodelovanja, ampak pričakujem, da bodo bolj konkretni pogovori stekli po zimskem prestopnem roku.
V dresu Gornika ste že peto leto. Bi se lahko pripetilo, da bi ostali tako dolgo, da bi tam končali življenje legionarja?
Uf, tako daleč še nisem razmišljal. Če sem iskren, temu ne bi nasprotoval, čeprav si po drugi strani želim, da bi se potegovali za višji položaj na lestvici. Vsaj za uvrstitev na mednarodno prizorišče. Mi smo vedno med šestim in desetim mestom. Kot po pravilu nam za kaj več zmanjka le nekaj malega, toda s takšnimi dosežki so zadovoljni. Saj ni slabo, liga je močna, izenačena, ampak ... Priznam, da mi manjka nekaj več adrenalina, ki ga prinaša boj za najvišja mesta. Klub je odličen, v njem se dobro počutim, o tem ni dvoma, a pogrešam iskrico, ki bi zanetila željo za še več ambicioznosti. Mislim, da smo sposobni za korak naprej.
Kariero bi najraje končal v dresu Mure
Poleti je Erik Janža dopolnil 30 let in seveda se še ne spogleduje s koncem kariere, toda prišel je do stopnje, na kateri bo vprašanje, kako dolgo še misli vztrajati, vse bolj pogosto. »Dokler bom zdrav, dokler bom lahko tekel,« se je nasmejal odlični levi bočni branilec. »Ne delam še takšnih načrtov. Še vedno se počutim zelo dobro in menim, da sem še vsaj nekaj časa sposoben ostati na zdajšnji ravni. Verjamem, da me bodo poškodbe, s katerimi se ubadam v zadnjem času, v prihodnje obšle. Moja želja še vedno ni vprašljiva. Treniram z veseljem, in dokler bom imel takšno voljo, ne bo nobenih preglavic,« je pristavil izbranec selektorja Matjaža Keka.Na slovenski prvoligaški sceni je pustil močan pečat. Odigral je 150 tekem in morda se še vrne. »Ne, tega ne izključujem. Še več, obstaja takšna želja. Ne vem, kdaj bi se to lahko zgodilo, toda bilo bi lepo, če bi kariero sklenil na domačih tleh,« je pritrdil otrok Mure, ki je v domovini branil še barve Domžal in Maribora. Dres katerega kluba bi si znova najraje nadel, ni vprašanje. »Če bi bilo mogoče, če bi za to obstajala možnost, bi seveda najraje spet zaigral za Muro. Ne na silo in ne za vsako ceno, a če bi se ustvarile okoliščine, ki bi ustrezale tako meni kot klubu … Sem Prekmurec, v Fazaneriji sem začel svojo pot, živim v Murski Soboti. Da, moja želja je, da bi se na tak način poslovil od profesionalnega igranja nogometa. To je ljubezen od malih nog, to so korenine. Bomo videli.«