Na začetku vam najprej moram čestitati.
Prosim? Zakaj?
Ni veliko trenerjev, ki bi na klopi Ludogorca zdržali eno leto ...
Zavedam se, kje sem. Leto je bilo izredno zahtevno, dinamično in tudi poučno. V Ludogorcu se ne priznava nič drugega kot zmage, kar je tudi moje vodilo. Ko sem se začel ukvarjati s trenerskim poslom, je bila moja prva misel, da želim biti na vsaki preizkušnji uspešnejši od nasprotnika. Vem, da je to nemogoče, da je nerealno, ampak to je miselnost, ki jo zagovarjam, in tako je tudi v Razgradu.
Gotovo imate dovolj razlogov za zadovoljstvo, toda ali vas je kot izkušenega strokovnjaka morda vendarle kaj presenetilo?
Ne, ni bilo nič takega. To je to, kar sem pričakoval. Ko sem razmišljal o svoji prihodnosti, sem se zavedal, da sem Slovenec. Oziroma tega, kako kotiramo trenerji v Evropi. A ne glede na to sem si želel voditi tekmovalno ekipo, ki je konkurenčna tudi na mednarodnem prizorišču. Z Ludogorcem sem to dobil. Ponuja ogromno, zahteva ravno toliko.
Bržčas se srečujete z dnevnimi pritiski v slogu, da se denimo po zmagi z 1:0 pojavlja vprašanje, zakaj razlika ni bila višja, ali pa to, da bi morala biti višja …
Je in ni tako. Mogoče je kdaj takšen prvi odziv lastnikov. Oni so merodajni, oni dajejo denar in imajo vso pravico zahtevati včasih tudi nemogoče. Ampak ko se stvari umirijo, normalizirajo, ko prideš v niz pozitivnih dosežkov, potem je vse skupaj lažje. In nekatere stvari so tudi lažje razložljive, vendar to nikakor ne pomeni, da bo zaradi tega naslednja preizkušnja ali prihajajoče obdobje kaj manj zahtevno. Nikakor ne. Morebitni premor dobrih izidov preprosto ni dovoljen.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Po soboških ulicah se vozi avtomobil, odet v praznične lučke. Ste ga opazili?
Lastnik avtomobila pravi, da želi z lučkami slediti novodobnim trendom.
Ni veliko slovenskih trenerjev, ki se lahko pohvalijo s prvenstveno lovoriko v tujini. Vam je uspelo, prejšnjo sezono ste na vrhu lestvice končali z rekordno prednostjo, s katero ste se vpisali v zgodovino bolgarskega nogometa, zdaj nadaljevanje prvenstva pričakujete na drugem mestu z minimalnim zaostankom za CSKA. Ste vi slabši ali so tekmeci tako napredovali?
Veste kaj, po vseh statistikah smo bili celo boljši, osvojili smo tudi točko več, vendar smo na domačem igrišču trikrat remizirali. V prejšnji sezoni tega ni bilo. To je razlika, poleg tega ni zanemarljivo, da je CSKA odigral devet tekem manj. To je 900 minut. Zahtevnih. Imeli smo zares izjemno zgoščen ritem, bilo je zelo naporno. Manjkalo nam je nekaj svežine, ki so jo oni imeli. Nihče nam ne more vzeti lanskega zgodovinskega naslova z rekordno razliko, vendar to nič ne pomeni. Z drugim mestom nismo in nisem zadovoljen, zaslužili bi si biti prvi, vendar je obenem prav tako res, da je tudi CSKA odigral dokaj dobro. Ne bomo iskali alibijev, razloge za točkovni izkupiček iščemo pri sebi. To so že omenjene tri tekme, v katerih bi lahko zmagali, žal nismo. Zaradi takšnih in drugačnih okoliščin.
»Živi« ste tudi v pokalnem tekmovanju, kjer Ludogorec v preteklosti ni bil ravno uspešen. V nadaljevanju sezone boste napadli dvojno krono.
Vsekakor. V pokalu smo izločili Levski, lanskega zmagovalca, in tudi zaradi tega smo bili vsi skupaj z lastniki vred zelo zadovoljni. Povrhu nam je uspelo v 35. jesenski preizkušnji, Levski jih je imel še manj kot CSKA. Ker ima v prvenstvu velik zaostanek, je bila to zanj tekma sezone. Tekmeci so bili izjemno motivirani, imeli so obilo energije, a čeprav smo bili malce zdesetkani in že precej izčrpani, se nam je uspelo zbrati ter odigrati taktično zelo dobro.
Uvrstili ste se tudi v izločilne boje v konferenčni ligi, kjer vas čaka veliki Anderlecht. Je to za Ludogorec dovolj ali so bili cilji postavljeni še bolj ambiciozno?
Želeli smo si ligo prvakov. To je dejstvo, a se to ni zgodilo. Veliko dejavnikov je vplivalo na takšen razplet, tega se zavedajo tudi ljudje v klubu. Med kvalifikacijami so se dogajale prodaje igralcev, v tekmah z Dinamom je bilo nekaj sumljivih okoliščin. Sezono smo nadaljevali v ligi Europa, kjer tako mlada ekipa še ni nastopila, vendar smo bili v skupini, v kateri so bili še Roma, Betis in HJK, konkurenčni. Bili smo zelo tekmovalni in v posameznih obdobjih tekem tudi precej boljši nasprotnik. Seveda smo si želeli, da bi tekmovanje nadaljevali v ligi Europa, ampak sedem osvojenih točk nam gotovo predstavlja dodatno energijo za naprej. Tako za domače kot evropsko prizorišče; najpomembnejše je prvenstvo.
Kakšne so primerjave ali razlike med bolgarsko in slovensko ligo?
Primerjave so vedno nehvaležne, dejstvo pa je, da je infrastruktura v Sloveniji boljša, po drugi strani je v Bolgariji več denarja. Dosti več in posledično so lahko zaradi finančnih zmožnosti klubov igralci iz tujine bistveno kakovostnejši kot pri nas. To sta bistveni razliki.
Ko ste že omenili tujce, se dotakniva zadnje odločitve NZS, s katero bodo od prihodnje sezone večji pomen dobili doma vzgojeni igralci. Oziroma je določeno, koliko jih mora biti v ekipi, ob teh omejitvah je najbrž pričakovati tudi boljše nogometaše od drugod. Ker za vse ne bo prostora …
Iskreno vam povem, da se v to še nisem pretirano poglabljal, kot na dlani pa je, da je treba nekaj narediti, da se slovenski igralec »sprovocira«, če se lahko tako izrazim. Da želi tekmovati in v tej tekmovalnosti tudi obstati. Da je ambiciozen. Ali doma ali zunaj naših meja, je drugo vprašanje. To najbolj pogrešam. Še zlasti pri fantih, ki se odločijo oditi v tujino. Ogromno se jih hitro vrne, kar marsikateri dojema kot svoj konec. Ko odideš v tujino, je šele začetek.
Seveda ne moreva mimo Žana Karničnika, ki je izgubil mesto v ekipi, le redko je dobil priložnost. Na koncu zgolj v drugi ekipi, v nadaljevanju sezone bo s statusom posojenega igralca Ludogorca kariero nadaljeval v Celju. Kaj se je zgodilo, ali morda obstaja kakšno ozadje?
Pripetilo se je preprosto to, da so se nekatere stvari na področju tekmovalnosti obrnile proti njemu. Igra njegovih tekmecev je bila na višji kakovostni ravni. Tako pač je v profesionalizmu. Ni edini, ki je izpadal.
V kolikšni meri z razdalje spremljate dogajanja v slovenskem klubskem nogometu?
Površno. Z rezultati sem kakopak seznanjen, bolj podrobno se v vse skupaj ne poglabljam, ker za to nimam dovolj časa. Preveč imam svojega dela.
Lestvica je nekoliko presenetljiva. Ne zato, ker je Olimpija prva, ampak ker ima tako ogromen naskok pred zasledovalci.
Prednost je res zelo velika. Niz zmag, ki je Ljubljančanom uspel na začetku prvenstva, je nekaj izjemnega. To je občudovanja vreden dosežek, hkrati je ekipa dobila dodatno samozavest, s katero je bilo nadaljevanje lažje. Vsekakor drži, da je tako velik naskok presenetljiv, vendar po mojem mnenju to še ne pomeni, da je že vse odločeno. Mislim, da ni, do konca je vendarle še veliko, zgodi se lahko marsikaj.
Za vašim Mariborom je nadvse turbulentna jesen, šele v končnici je ujel želeni ritem in se nekoliko povzpel na lestvici.
Hja, moj Maribor … Maribor je vedno Maribor. Maribor je velik. Spremembe, ki so se pripetile, so zahtevale svoj čas. O tem, kaj se bo dogajalo v prihodnje, je težko govoriti, toda zadnji rezultati so morda pozitiven signal, da se obetajo boljši časi. Govorim izključno skozi prizmo izidov, ostalih podrobnosti ne poznam.
Kaj pa vaša Mura? Pred odhodom v Razgrad ste pisali črno-belo zgodovino.
Zgodba, ki se je v štirih letih in pol zgodila v Murski Soboti, je mogoče vredna celo tega, da bi se o njej napisala knjiga. V Fazaneriji smo vsi delali. Trpeli, se veselili, jokali, se smejali ... Vse skupaj se je razpletlo, kot se je, nato v nekem trenutku in na neki ravni pride do spremembe igralcev, generacij. Nekateri mladi, ki so bili zraven že v mojem obdobju, so začeli prevzemati vse pomembnejše vloge. To je normalen proces, vedno pa sem poudarjal, da je treba postaviti trdne temelje, da lahko potem gradiš naprej. Menim, da nam je to uspelo, zdajšnja Mura gradi na tem, ima možnost graditi ter tudi napredovati. In to me veseli.
Še malo ostaniva v domači ligi in zavrtiva film eno leto nazaj, ko ste se obregnili ob celjski projekt. V enem od pogovorov ste dejali, da je samo z mladimi fanti za naskok na vrh napačno zastavljen ali da gre za podcenjevanje slovenskega nogometa. Generalni direktor kluba iz knežjega mesta se je takrat odzval, da ste to najbrž govorili ob zavedanju, da Mura nima potenciala, danes pa igralci iz te ekipe odhajajo na stadion Z'dežele. Po Ninu Koutru je prišel Matko Obradović, grofom se je pridružil Žan Karničnik, napoveduje se prihod Luke Bobičanca … Je to za vas mogoče na neki način zadoščenje, da ste imeli prav?
Če bi bil cilj pravilno zastavljen, bi bil napredek ekipe, ki se je tako odločila, viden, namesto tega se je borila za obstanek. O čem se torej pogovarjamo? Če ne spoštuješ tradicije, če ne spoštuješ tekmecev in tega, da tudi drugi trenirajo, jih hitro dobiš po grbi. Celjanom se je to pripetilo, zdaj posegajo po »kontra« rešitvah. Obrnili so zgodbo. V svoje vrste vabijo izkušene igralce, ki so že nekaj dosegli. S finančnim vložkom poskušajo prikriti slabosti iz preteklosti. Na osnovi česa? Če bi bilo moje razmišljanje zmotno, bi se nadaljevala zgodba, ki si jo začeli, vztrajali bi pri njej in jo naslednje leto morda nadgradili. To ne pomeni, da imam prav, to je le moje mnenje. Če želiš nekaj narediti, je potreben proces, razvoj. Ne z danes na jutri. Resda lahko tudi tako in vemo, na kakšen način je to mogoče, ampak potem ne govoriti nekaj drugega.
Po dokaj klavrnem obdobju smo dočakali tudi dobre igre in vzpon reprezentance. Dobra podoba izbrane vrste je vedno dobro vplivala na ugled slovenskega nogometa in bržčas koristi tudi vsem vam, ki delate v tujini?
Nesporno. Reprezentanca vsake države je vrh. Je ogledalo. Z zadnjimi predstavami se je ugled gotovo izboljšal, vendar to ne pomeni, da je to to. Tudi selektor se tega gotovo zelo dobro zaveda. S skupino igralcev, ki jih je izbral, smo v preteklem obdobju dosegli pozitivne rezultate in hkrati ustvarili temelj za naprej. Igre, ki jih je kazala izbrana vrsta, mi dajejo ogromno upanja, optimizma in močno verjamem, da bomo v prihajajočem kvalifikacijskem ciklu na dosti višji ravni, kot smo bili. Ne bo lahko, o tem ni dvoma, imamo pa kakovost, ki je tega sposobna. Prav tako je izjemnega pomena, da se je spremenilo oziroma izboljšalo stanje duha med navijači, v javnosti. Reprezentanca je z dobrimi igrami poskrbela, da se je ustvarilo pravšnje ozračje, sprožila se je pozitivna energija, spet ima podporo. To je mogoče le z rezultati. Prav tako mi je bilo zelo všeč, da se nismo začeli iskati v nekih stvareh, ki jih kot slovenska reprezentanca ne počnemo dobro. Vrnili smo se h koreninam. Vemo, na kakšen način najboljše delujemo, pri tem je treba vztrajati. Imamo najboljšega vratarja na svetu Jana Oblaka, v napadu največjega talenta Benjamina Šeška. Spredaj in zadaj imamo torej dva zvezdnika, zares odlična, vrhunska posameznika, vendar imamo še nekaj več v odlični podpori, ki jo imata v soigralcih. Številni so v močnih klubih in igrajo izvrstno. Kot denimo Andraž Šporar, Benjamin Verbič in Adam Gnezda Čerin, ki se je zelo dvignil, v Panathinaikosu. Imamo reprezentanco, ki se je našla, kot radi pravimo, zame je zelo pomembno, da smo dobili Jako Bijola na položaju štoperja. Pa tudi Petra Stojanovića, ki lahko igra v obrambi in tudi bolj napadalno usmerjeno ... Na vsem tem moramo graditi naprej, na ta način se bodo ustvarjali tudi vzdušje, energija, podpora. Toda s tem, kjer smo v tem trenutku, se seveda ne smemo zadovoljiti. Treba je biti ambiciozen in si prizadevati biti vse boljši, selektor to vsekakor zelo dobro ve.
Za nami je svetovno prvenstvo v Katarju, ki se je razpletlo z zmagoslavjem Argentine na čelu z Lionelom Messijem.
Priznati moramo, da smo bili na začetku precej dvomljivi v zvezi s tem, kako se bo obneslo tekmovanje v Katarju, vendar moramo na koncu priznati, da smo imeli dobro prvenstvo. Odlično organizirano in zelo zanimivo. Z nogometnega stališča bo ob tem terminu zdaj zanimivo videti, kako se bodo igralci odzvali v nadaljevanju klubske sezone in ključnih obdobjih, ko se bo odločalo o lovorikah. Kar zadeva razplet pa ... Dajmo reči, da je bog tako hotel. Argentinci so po mojem mnenju zasluženo slavili, že pred prvenstvom sem dejal, da so zame tihi favoriti. Tudi pred Brazilci. Predvsem pa si je vse to zaslužil Lionel Messi. Številni ljubitelji nogometa po vsem svetu so mu privoščili še ta uspeh in si zaradi njega želeli argentinsko slavje.
Zdaj je argentinski čarovnik osvojil vse, kar je lahko. Je s tem naslovom prvaka tudi »uradno« postal največji vseh časov?
Uf, o tem je zelo nehvaležno govoriti. Ne želim in ne morem primerjati posameznih časovnih obdobij. Pele je edini igralec, ki ima tri naslove svetovnega prvaka, mar ne? V svojem obdobju je bil top, v mojem smo imeli Diega Maradono. Ko se je začel njegov zaton, smo imeli Ronalda. De Limo. Dvakrat je bil svetovni prvak, naposled pa smo imeli to srečo, da smo imeli Lionela Messija in Cristiana Ronalda, ki sta trajala tako dolgo. To je privilegij, ki se ga marsikdo mogoče ne zaveda. V zadnjih 15 letih je Messi največji. To je gotovo, primerjave pa so zares zelo zahtevne in tudi nesmiselne. Med drugim zato, ker se je nogomet vmes zelo spreminjal.
Letošnje svetovno prvenstvo si bomo zapolnili tudi zaradi spektakularnega finala. Za največje tekmovanje je bil netipičen …
Zame je bila finalna tekma fascinantna. Že dolgo nisem tako užival. Kot navijač si lahko oziroma moraš biti z videnim izjemno zadovoljen, skozi oči trenerja pa sem se lahko veliko naučil. Od prve do zadnje minute. Ta obračun te ni mogel pustiti ravnodušnega. Ničesar ni manjkalo. Od argentinske prevlade na začetku do po mojem mnenju sijajnega odziva Didierja Deschampsa z dvojno menjavo v 40. minuti. Pri tem je vsekakor upošteval, da sodniški dodatek pred odmorom ne bo minimalen. S to potezo mu je v 10 minutah uspelo vzpostaviti ravnotežje, s katerim so Francozi potem krenili v nadaljevanje, nato je bilo le vprašanje enega gola. Mislim, da so do izenačenja prišli ravno zaradi teh dveh menjav. Pomembnih trenutkov, tudi za učenje, je bilo še kar nekaj. Z mojega zornega kota, s kavča, je bila denimo menjava Angela Di Marie prezgodnja, vendar ne vemo, ali je bil mogoče lažje poškodovan ali preprosto ni več mogel slediti hudemu ritmu. Ampak po njej se je začela tehtnica nagibati na stran Francozov.
Nekaj posebnega je bil tudi podaljšek. Eni in drugi so se »sneli z verige«, taktični okvirji so postali preteklost, vpliv trenerja s klopi je bil tako rekoč nemogoč.
Tudi zato je bil finale z navijaškega vidika tako spektakularen. V dodane pol ure je bilo »gor dol«, »poročeni, neporočeni«, toda v takšnem načinu igranja se je Argentina znašla bolje. Omenili ste vlogo trenerja. Ne, v takšnih razmerah nimaš skoraj nikakršnih možnosti, da bi kakorkoli vplival na svojo ekipo in kaj spremenil. Kar bo, bo. Samo čakaš in upaš, da ga boš v napadu zabil. Upaš na najboljše, to je vse. Igralci so ob ekstremni želji in ravno takšnem čustvenem naboju vse bolj utrujeni, v takšnih razmerah vse taktike padejo. Bilo je noro. Verjemite, da še zdaj, ko se pogovarjava o tem spopadu, dobim kurjo polt. Tako z navijaškega kot trenerskega vidika je bila to top tekma.
Ste mogoče zaznali kakšne nove smernice v nogometni igri, nove trende?
Ni bilo nič revolucionarnega, velja pa omeniti, da so se afriške reprezentance približale evropskim. Fizično in tudi taktično so na vse višji ravni. Še kako je opazno, da številni mladi igralci gredo skozi evropsko šolo, zato je evropski vpliv vse bolj prisoten tudi v izbranih vrstah, ki so lačne uspeha. Maroko je zelo lep primer tega. Drugače pa je vse skupaj še hitreje, višje in močneje, na koncu tekme odloča individualna kakovost. Ampak samo znanje je premalo, treba je biti vrhunsko telesno pripravljen. Brez tega tudi Lionelu Messiju ne bi uspevalo, kar mu uspeva. Ob vsem znanju, ki ga premore, mu uspeva zaradi njegove hitrosti in moči.
In za konec, kje se Ante Šimundža vidi v nekoliko bolj oddaljeni prihodnosti?
Tako daleč ne razmišljam. Posvečen sem le delu, ki ga opravljam. In stvarem, na katere imam vpliv. Z ogromno energije, z ogromno ambicioznosti vstopam v novo leto, primarni cilj je z Ludogorcem osvojiti naslov prvaka.