Uroš Pihler iz Bunčan je najmočnejši Slovenec v powerliftingu. Na svetovnem prvenstvu v Litvi v tej športni panogi je kot prvi skupno v treh dvigih presegel magično mejo osemsto kilogramov in za približno trideset kilogramov izboljšal prejšnji najboljši rezultat. Z njim smo se pogovarjali o tem še ne tako poznanem športu pri nas, treningih in ciljih, ki si jih je zastavil za nadaljnjo kariero.
V znak zahvale za uspehe in promocijo Občine Veržej so vam minuli mesec tam pripravili sprejem. Takrat ste omenili, da ste se s powerliftingom začeli ukvarjati leta 2019. Kako ste se z njim spoznali?
»Tako je, leta 2019 sem začel s treningi powerliftinga. Pred tem sem leta 2017 bil prvič na treningu z utežmi pri trenerju Marku Štihu, s katerim sodelujem še sedaj in sem z njim zelo zadovoljen. Takrat sem še igral nogomet in sem želel pridobiti na moči. Sčasoma sem ugotovil, da hitro postajam močan, in ta panoga me je potegnila vase. Ker sem bil uspešen, mi je trener dejal, da bi se lahko preizkusil na tekmi. Res sem šel in takrat na manjšem, lokalnem tekmovanju v svoji kategoriji tudi zmagal.«
Ste že od malih nog vpeti v šport?
»Ja, oba z bratom (to je Luka Pihler, dolgoletni nogometaš Beltinec, ki je pred novo sezono prestopil v Gorico, op. p.) sva bila že v otroštvu športno aktivna. Jaz sem se pri sedmih letih začel ukvarjati z nogometom in vztrajal do 20. leta. Nato sem prenehal zaradi powerliftinga, ker oboje ni šlo in sem se želel posvetili le eni disciplini. Pred sedanjo sem se ukvarjal tudi s streetworkoutom.«
Če pojasnimo za naše bralce: powerlifting je športna panoga, v kateri tekmovalci skušajo dvigniti čim težje uteži. Na enem tekmovanju so trije dvigi, iz počepa, potiska s prsmi in tako imenovanega mrtvega dviga. Opišite nam, kako pogosto trenirate, na kaj je treba biti pozoren in kako potekajo tekmovanja.
»Treniram štiri- do petkrat na teden po dve uri ali po dve uri in pol. Treningi so najpogosteje sestavljeni iz vaj za moč, nekaj je tudi takih, ki so bolj značilne za bodibilderje, ker z njimi tangiram še manjše mišične skupine. Navadno se trening začne z dvigi, odvisni pa so od tega, v kateri fazi priprav sem. Če smo tik pred tekmo, dvigujem več kilogramov, sicer manj.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(2. krog lige prvakinj) Pomurke popustile v drugem polčasu: St. Pölten - Mura Nona 3 : 0
Na stadionu NV Arena v St. Pöltnu v Spodnji Avstriji so se v 2. krogu lige prvakinj pomerile domače nogometašinje, ki imajo vzdevek "volkulje", in pa soboške črno-bele. Za slednje je bil to resen preizkus njihove kakovosti, saj je St. Pölten serijski državni in pokalni prvak in tudi v ligi prvakinj je prišel že do četrtfinala. To je v drugem polčasu tudi upravičil, saj Sobočanke niso uspele izvleči pozitivnega izida. Tekmo ste lahko spremljali z nami.
Zelo pomembna je tudi regeneracija po treningih, potem spanje ter prehrana. Zaužiti je treba dovolj beljakovin, in vsemu temu dajem velik poudarek.«
Vi tekmujete v kategoriji do 105 kilogramov.
»Res je. Le prvo tekmo sem oddelal v kategoriji do 93 kilogramov, ker sem jih imel takrat okoli 90, od takrat naprej pa sem ves čas v enaki kategoriji. Naj povem, da sem se udeležil tudi ene tekme v kategoriji do 120 kilogramov, ker se moja teža, ko ne tekmujem, giblje okoli 108 kilogramov.«
Torej ste pred tekmovanji pogosto na tehtnici?
»Nekaj dni pred tekmo se s trenerjem poslužujeva tako imenovanega 'watercuta'. Takrat spijem več tekočine, zadnja dva dni pa količino zmanjšam. S tem lahko iz telesa izločim precej vode, če pa je teža še na meji, zmanjšava še kalorije. Tehtnica je seveda pomemben del našega športa. Dve uri pred tekmovanjem nastopi čas za tehtanje. Če presegaš 105 kilogramov, si diskvalificiran.«
Ali tudi na treningih dvigujete podobno težke uteži kot na tekmovanjih?
»Ne, na treningih nikoli ne grem do maksimuma, ampak dvigujemo submaksimalne teže in tempiramo pripravljenost. Največ moraš dvigniti prav na dan tekme, ker takrat podvig največ šteje.«
Kateri je vaš najljubši in kateri najtežji dvig? Povejmo pri tem, da ste v Litvi iz počepa dvignili 302,5-kilogramsko utež, iz potiska s prsmi 165- in iz mrtvega dviga 342,5-kilogramsko. Skupno 810 kilogramov.
»Najraje imam mrtvi dvig, ker lahko z njim dvignem največjo absolutno težo, najmanj pa potisk s prsmi. Pri tem dvigu imam v primerjavi z ostalo mednarodno konkurenco tudi največ rezerv za napredovanje.«
Bi rekli, da powerlifting v Sloveniji pridobiva na prepoznavnosti? Imate v Pomurju še kakšne kolege?
»Zdi se mi, da je v koronačasu ta šport zelo napredoval. Od takrat naprej je dosti več registriranih športnikov, v panogo se vlaga več denarja in tudi to mlade pritegne, da vstopajo vanj. V lokalnem okolju treniram s kolegi, ki so tudi dokaj močni. Smo dobra družba in drug drugega spodbujamo ter se motiviramo za čim boljše rezultate.«
V katerem delu sveta je panoga sicer najbolj razvita?
»V Združenih državah Amerike, kjer tudi drugi športniki trenirajo dvige in pridobivajo na moči. To se je pokazalo tudi na svetovnem prvenstvu, ko so Američani pobrali največ medalj. V Evropi pa se mi zdi, da so najboljši Švedi in Francozi, kjer je tudi dosti fitnesov, ki omogočajo treninge powerliftinga. Na srečo se to popravlja tudi pri nas. V Murski Soboti še nekaj let nazaj takega fitnesa ni bilo, zdaj so trije.«
Gre lahko hitro kaj po zlu, ste se soočali s kakšnimi poškodbami?
»Rad treniram s prijatelji, ker mi lahko pomagajo med dvigom, če gre kaj narobe. Bi pa rekel, da je to kar varen šport, premikaš se le gor in dol, drugače pa si več ali manj statičen. Na srečo sem imel le eno poškodbo, bolečina v spodnjem delu hrbtenice me je ovirala na lanskem svetovnem prvenstvu, a smo jo hitro sanirali.«
Verjetno vas je ta izkušnja naredila močnejšega.
»Tako je. Naučil sem se, da se ne smem nikoli predati. Med poškodbo sem mislil, da ne bom mogel več dvigovati uteži, a sčasoma vidiš, da ni vse tako sivo. Začneš napredovati in hitro prideš do točke, kjer si bil pred poškodbo, ali pa jo presežeš. To se je izkazalo tudi pri meni, v enem letu sem prišel do najboljših uspehov. Na evropskem prvenstvu marca v Zagrebu sem bil 13., v mrtvem dvigu, ker se lahko tudi vsak dvig oceni posebej, pa sedmi, kar je precej solidno.«
Kakšne cilje ste si zastavili za naprej?
»Moj glavni kratkoročni cilj je, da oktobra na državnem prvenstvu v Kidričevem zmagam v dvigu iz počepa. Rekordni dosežek je sedaj 307,5 kilograma. Potem pa si želim, da naslednje leto na svetovnem prvenstvu v Nemčiji pridem med deset najboljših.«
Kako so vaši bližnji sprejeli vaše udejstvovanje v powerliftingu?
»Mama in oče sta še kar malo v šoku, ko vidita, koliko kilogramov dvigujem, toda sta se sčasoma navadila (smeh). Spoznala sta, da to ni tako nevarno, kot morda izgleda.«
Vas zdaj kdo »izkoristi« za kakšno težko opravilo?
»Oče rad reče, naj grem pomagat pri gozdnih opravilih. Da zdaj nimam izgovorov, ker sem dovolj močan in lahko vse delam (smeh). Včasih kdo to izkoristi, s treningi pa se vse da prilagoditi in ni težava.«
Ste bili tudi kdaj na tekmovanjih v vleki vrvi ali tekmovanjih za najmočnejše može?
»Nisem, to so preveč različne stvari. Letos sem bil povabljen na tekmovanje Strongman, ampak je bilo ravno teden dni pred svetovnim prvenstvom in se ga nisem mogel udeležiti.«
Powerlifting še ni olimpijska panoga, kajne?
»Žal ne. Je pa panoga na svetovnih igrah (World Games), ki so ena stopnja nižje od olimpijskih iger. Tu so zbrani športi, ki še niso tako prepoznavni in popularni. Verjamem pa, da če bo šel razvoj tako naprej, bomo tudi mi v prihodnje na olimpijadi.«