Na Euru 2000 na Nizozemskem in v Belgiji ter na SP 2002 v Južni Koreji in na Japonskem je bil sicer del zasedbe Srečka Katanca tudi Dejan Nemec, a nastopa ni dočakal, če se torej vmes ne bo zgodilo kaj nepredvidljivega, bo Erik Janža prihodnje leto na evropskem prvenstvu v Nemčiji spisal zgodovino najpomembnejše postranske stvari na ravnici. Njegova zgodba je skoraj filmska, 30-letnik iz Puževec dokazuje, da človek nikoli ne sme obupati. Da se vztrajnost obrestuje.
Ko je pred skoraj natanko devetimi leti na prijateljski tekmi s Kolumbijo debitiral v dresu slovenske reprezentance, so si verjetno le redki drznili napovedati, da bo to (zelo) dolgo njegov edini nastop v dresu z državnim grbom. Trajalo je tako dolgo, da se je Erik Janža že prenehal obremenjevati s tem, zakaj ga ni zraven, vendar zagotavlja, da nikoli ni obupal, da se bo vendarle spet zgodilo. In se je. Matjaž Kek se je poleti sredi kvalifikacij za evropsko prvenstvo odločil za vpoklic izkušenega Prekmurca, ta pa je priložnost zagrabil z obema rokama. Upravičil je zaupanje, povrhu se je dvakrat vpisal med strelce in prispeval pomemben delež k uvrstitvi izbrane vrste na zaključni turnir v Nemčiji. Veselja zaradi takšnega razpleta ne skriva, ponosa prav tako ne.
Od uvrstitve slovenske reprezentance na evropsko prvenstvo je zdaj minilo že nekaj časa. Ste zbrali vtise, so se polegli? Kaj bi rekli danes, ko se ozrete nazaj?
»Uf, kaj naj rečem ... Predvsem to, da sem ponosen, da sem Slovenec. Eno samo veliko veselje, zadovoljstvo čutim, ker nam je uspelo, kar smo si zadali. Verjeli smo, da nam bo. 'Grizli' smo. Vsi, od prvega do zadnjega, ter kljubovali tudi težavam s poškodbami, ki smo jih imeli v zadnjem času. Tako igralci kot člani strokovnega štaba in zdravniške službe smo dali maksimum in naposled se nam je izšlo, kot smo si želeli.«
Je sploh mogoče na pravšnji način opisati občutke, ki so vas preplavili po zadnjem žvižgu Szymona Marciniaka na tekmi s Kazahstanom? Ko je bilo tudi uradno, da bo Slovenija prihodnje leto igrala v Nemčiji.
»Verjemite, da je to res zelo težko. Pravzaprav sem se šele tri, štiri dni pozneje začel zavedati, kaj nam je uspelo. Šele ko z mirno glavo razmišljaš o tem podvigu, spoznaš njegove prave razsežnosti in potem je zadovoljstvo še večje. Takoj po tekmi pa … Bilo je zelo čustveno. Enostavno se veseliš, objameš vsakega v bližini, vsakemu privoščiš nekaj lepega. V vsej tej evforiji poskušaš tudi razumeti, kaj ti je uspelo, hkrati nam je vsem skupaj odleglo. Od srca se nam je odvalila velika skala. Kot sem dejal, smo verjeli, da nam lahko uspe. Vedeli smo, kar je pomenilo tudi precej pritiska. Z zmago smo se tega znebili.«
Je bilo po porazu na Danskem, kjer ste se po mojstrovini iz prostega strela veselili drugega gola v dresu s slovenskim grbom, morda zaznati vsaj kanček strahu, da vam lahko tudi spodrsne?
»Ne, ni ga bilo. Razumljivo je bilo čutiti nekaj malega živčnosti, vendar morebitnega strahu nisem zaznal. Prevladoval je realni optimizem. Zelo dobro smo se zavedali, da v Köbenhavnu ni bilo tako, kot smo si zamislili. Da ni bilo dobro, vendar smo obenem vedeli, kaj nas čaka. Nekaj velikega. Nismo bili naduti, toda ohranili smo samozavest in dovolj mirnosti. V niti enem trenutku nismo nehali verjeti, da nam bo uspelo. Bili smo prepričani, da smo boljši od Kazahstana.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(KAVČ #15) Nika Kovač: "Redko sem očarana, doma so me učili, da moram biti kritična – še posebej do politikov"
Sociologinja, antropologinja in vodja Inštituta 8. marec je postala sinonim za gibanja, ki spreminjajo družbo – od pravic žensk in enakopravnosti do pitne vode, medijske svobode in volilne participacije.
Je bilo takšno stanje duha tudi po izenačujočem golu v Stožicah?
»Mislim, da je bilo to odvisno od vsakega posameznika. Zase lahko priznam, da sem imel nekaj 'blackouta', malce me je 'stisnilo', a ko smo preživeli 10, 15 minut po prejetem golu, smo znova zaigrali, tako kot znamo. To me je pomirilo in potem sem vedel, da nam nič več ne more preprečiti poti na evropsko prvenstvo.«
Ste imeli v Stožicah veliko svojih navijačev?
»Bilo jih je kar nekaj. Prijatelji in znanci, ki so prišli z dvema kombijema, so imeli tudi posebne majice. Opazil sem jih na tribuni, bilo je še nekaj sorodnikov in nekdanjih soigralcev. Gotovo je bilo okrog 30 takšnih, ki sem jih poznal.«
Za vas bi lahko rekli, da ste specifičen primer v izbrani vrsti. Na začetku kvalifikacij vas še ni bilo zraven, debi na uradni, tekmovalni preizkušnji ste dočakali šele pri 30 letih. Pozno, mar ne? Ampak po drugi strani je to odlično sporočilo, da človek nikoli ne sme obupati.
»Drži, nikoli se ne smeš vdati v usodo. Nogomet je nepredvidljiv, včasih nepošten. Prestal sem težke čase. Tako v preteklosti kot v tej sezoni zaradi poškodb. Uvrstitev na Euro je najlepša nagrada za vloženi trud. Za vsa leta, ko sem se mučil in menjaval klube. V dozdajšnji karieri ni vse potekalo tako, kot sem si želel. Ampak bil sem vztrajen, nepopustljiv, delal sem, treniral in verjel vase. Nisem nehal. Brez tega ne gre.«
V tej sezoni s poškodbami res nimate sreče.
»Uf, glede tega je ta sezona katastrofa. V dozdajšnji karieri nisem imel nikakršnih težav. Popolnoma nič. Nisem vedel, kaj pomeni biti na prisilnem počitku zaradi poškodbe, letos pa se je začelo. Od poletja naprej. Na zadnji prijateljski tekmi na pripravah v Avstriji mi je počil meniskus. Saj ne gre za nič strašnega, a izgubil sem mesec in pol treningov, s tem pa vse, kar sem opravil v pripravljalnem obdobju, in znova sem moral začeti z nič. Nato sem imel nekaj preglavic z mišico, pred Dansko in Kazahstanom še z gležnjem. Ampak zdaj je vse to pozabljeno, kar pa ne bi bilo mogoče brez sijajnih fizioterapevtov. Tako v klubu kot reprezentanci. Vseskozi so mi stali ob strani, mi pomagali. Dnevno so mi namenjali tudi tri, štiri ure, hvala jim za to. Euro je tudi njihova zmaga.«
Omenila sva že, da ste specifičen primer, takšnih zgodb ni ravno veliko. Za izbrano vrsto ste pod taktirko Srečka Katanca debitirali na prijateljski preizkušnji s Kolumbijo. Bilo je 18. novembra 2014, na naslednji nastop ste čakali vse do 19. junija letos, ko ste zaigrali proti Danski. Omenili ste vztrajnost in vero v lastne sposobnosti, toda ali je bilo vmes tudi kaj jeze, zamer, ker niste dočakali selektorjevega vabila?
»Saj sem bil vmes – odkar sem na Poljskem – nekajkrat zraven, vendar nisem dobil priložnosti. Nisem igral in priznam, da sem se s tem kar precej obremenjeval. Jemal sem si k srcu. Še zlasti, ko sem bil mlajši. Ni mi bilo vseeno, zaradi tega sem se precej vznemirjal. Posebej v trenutkih, ko sem dobro igral. To zaboli, a ti ne preostane drugega, kot da pozabiš. Jutri je nov dan, nov trening, pred teboj je nova tekma. In tako naprej. Od nekdaj sem hotel biti del reprezentance. Braniti barve svoje države je velika čast, ponos, ampak sčasoma vsega skupaj nisem več dojemal kot veliko razočaranje. In nisem bil jezen. Usmerjen sem bil na klubske obveznosti. Šel sem po svoji poti. Z leti človek pridobi zrelost, mirnost, začne razmišljati drugače, svoje naredi še družina, ki je nedvomno najpomembnejša. Ceniti začneš tudi druge stvari, tvoj svet ni več samo nogomet. Vedel sem, da je osnovni pogoj, da bi se lahko še kaj spremenilo, redno in dobro igranje.
Zame je bilo najpomembneje, da mi je v Gorniku šlo dobro in da je tako še vedno. Delal sem in čakal. Mirno, potrpežljivo, brez stresa in naposled se je obrnilo v mojo korist. Odločitev za odhod na Poljsko je bila gotovo najboljša od vseh, ki sem jih lahko sprejel. Veliko mi je pomagala. Dobro sem se znašel, vseskozi sem v tekmovalnem ritmu. V preteklih štirih letih sem morda izpustil le pet tekem. Seveda upaš, da bo selektor to opazil, a če ne bo, bo življenje prav tako šlo naprej. Verjamem, da je spoznal, da sem dozorel kot igralec, kot oseba, da sem sposoben igrati na reprezentančni ravni, in mi namenil priložnost. Kot pravim, je bilo zame ključno, da sem bil nenehno v pogonu. Povrhu sem v klubu, v katerem čutim, da me spoštujejo, kar nadvse pozitivno vpliva na vsakega posameznika, daje ti še dodaten zagon. V prvi vrsti pa kakopak verjamem, da sem poziv v izbrano vrsto upravičil.«
Uvrstitev na evropsko prvenstvo je res nekaj velikega. In nekaj, kar je slovenski nogomet zelo potreboval. Na vseh ravneh.
»Absolutno, to je dejstvo. Izjemno je za vse, ki so ali smo tako ali drugače povezani z našim nogometom. Trinajst let nas ni bilo na velikem tekmovanju. Dovolj dolgo, da smo to spet naredili. Imamo dobro generacijo, ki dokazuje, da lahko tekmuje tudi z najboljšimi, okrog izbrane vrste se je ustvarilo odlično ozračje. Imamo pravo kemijo in energijo. Čudovito bo zaigrati na Euru, tudi za navijače bo to nekaj posebnega. Nemčija je v središču Evrope, imeli bomo ogromno podporo. Veliko ljudi mi govori, da se bodo gotovo odpravili tja.«
V soboto je bil v Hamburgu žreb skupin za evropsko prvenstvo. Ste imeli kakšne posebne želje?
»Nič kaj takega. Želel sem si zaigrati s kakšnim velikanom. Moramo razmišljati, da v Nemčijo ne bomo šli le nastopat. S tem, kar nam je uspelo, se ne smemo zadovoljiti. Dela nismo dokončali. Stremeti moramo k temu, da bi bili še uspešnejši. Želimo biti tekmovalni.«
Kako so v Gorniku sprejeli uvrstitev slovenske reprezentance na Euro? Oziroma vaš uspeh.
»Odlično. Vsi so ponosni, da se je član Gornika prebil na evropsko prvenstvo. Čestitke so kar deževale, tudi navijači so izkazali navdušenje, v lokalnih medijih je bilo na ta račun zapisanih veliko pohval. To si štejem v čast. Za zdaj so v klubu še malo žalostni, ker si njihovi reprezentanci še ni uspelo zagotoviti nastopa v Nemčiji, moram pa poudariti, da se Poljaki nemalo čudijo našim uspehom. Težko dojamejo, da je lahko tako majhna država tako uspešna v različnih športih. Bodisi v kolektivnih bodisi v individualnih. Odgovarjam jim, da smo pač talentirani.« (smeh)
V Gorniku ste si sicer ustvarili odličen status. Kako zelo vas spoštujejo, navsezadnje zelo nazorno razkriva, da so vam namenili kapetanski trak. Za tujca je to še posebej veliko priznanje. Povrhu v slačilnici, v kateri 'stanuje' nekdanji zvezdnik Lukas Podolski.
»Spoštovanje, ki mi ga izkazujejo tudi s tem, mi pomeni ogromno. V preteklem obdobju ni bilo ravno veliko igralcev, ki bi v klubu igrali štiri ali pet let. Po naravi sem tak, da dam vedno in povsod vse od sebe. Na vsakem treningu, na vsaki tekmi sem energičen, tudi kri mi zavre dokaj hitro. Ljudje v Zabrzah to znajo ceniti. Imajo me radi, tudi jaz imam rad klub in na najboljši način poskušam vračati, kar mi daje.«
Kaj pa naj bi se na klubski ravni dogajalo v prihodnosti? Ob koncu sezone vam bo potekla pogodba.
»Že pred časom smo se začeli pogovarjati o tem, klub je izrazil željo po podaljšanju sodelovanja, ampak pričakujem, da bodo bolj konkretni pogovori stekli po zimskem prestopnem roku.«
Medtem ste postali udeleženec Eura in vaše izhodišče v pogovorih se je bržčas spremenilo ...
»To nedvomno vpliva na moja razmišljanja za naprej. Lagal bi, če bi rekel, da ni tako. Ne bom rekel, da sem v letih, ko bi moral 'vzeti' kupe denarja, saj dobro živimo. Ampak mislim, da je napočil čas, da bi lahko svojo zgodbo nadgradil. Ne potrebujem milijonov, vendar menim, da sem si zaslužil spodobno pogodbo. Ali bo to v Gorniku ali kje drugje, je v tem trenutku prezgodaj govoriti. Ne bojim se priznati, da bi rad ostal, toda ne za vsako ceno. Vodilni možje kluba poznajo moje stališče, zdaj so na vrsti oni.«
Prekmurje slavi po številnih nogometnih talentih, toda roko na srce se ravnica ne more pohvaliti z velikim številom igralcev, ki so naredili odmevne kariere in uspeli v tujini, tudi zastopanost v reprezentanci vse od osamosvojitve ni ravno množična. Zakaj? Kaj je razlog? Je kriva miselnost? Ima s tem morda kaj opraviti 'otožna prekmurska duša'?
»Uf, na to vprašanje vam bom težko odgovoril in ne vem, ali bi bil lahko odgovor splošen. Enoznačen. Zase lahko povem, da sem imel srečno roko, ko sem podpisal pogodbo z Gornikon. Že prvi dan so me vsi odlično sprejeli. Kmalu sem začutil, da me imajo ljudje radi in da bi bila zgodba lahko uspešna. Izbira kluba v tujini je gotovo nadvse pomembna. Če prideš v pravo okolje, v katerem se dobro počutiš in lahko pokažeš vse svoje sposobnosti, to veliko pomeni. Ko sem odšel iz Maribora, sem se tri leta selil iz države v državo, iz kluba v klub. Ker ni bilo tako, kot sem si želel, po prihodu v Gornik pa se mi je vse 'poklopilo'. Takoj sem začel igrati, kar je ključnega pomena. Prej ni bilo lahko, vseskozi mi je v veliko oporo tudi moja partnerica Tajčelina, s katero sva skupaj že 12 let, zdaj sta to še sinova Kian in Staš. Ko je bilo težko, so mi stali ob strani, me spodbujali. Saj bo vse v redu, zdrži …
Ko sem jih potreboval, sem dobil pozitivne besede. Na tak način mi je bilo gotovo lažje. Hitreje sem pozabil na slabe stvari in se osredotočil na nove izzive. Če si v tujini sam, ni enostavno. Dobro je imeti nekoga, s komer se lahko pogovoriš, se mu izpoveš. Pri meni je bil to vsekakor ključ, po drugi strani pa sem bil odločen, da se ne bom vrnil domov. Ne zato, ker ne bi cenil slovenske lige in v njej ne bi želel igrati. Še zdaleč ne, toda ko sem enkrat odšel ven, sem si zabičal, da bom ostal čim dlje. Dokler bo le mogoče.«
Poleti ste dopolnili 30 let in seveda se še ne spogledujete s koncem kariere, toda prišli ste do stopnje, na kateri bo vprašanje, kako dolgo še vztrajati, najbrž vse bolj pogosto.
»Dokler bom zdrav, dokler bom lahko tekel. (smeh) Ne delam še takšnih načrtov. Še vedno se počutim zelo dobro in menim, da sem še vsaj nekaj časa sposoben ostati na zdajšnji ravni. Verjamem, da me bodo poškodbe, s katerimi se ubadam v zadnjem času, v prihodnje obšle. Moja želja še vedno ni vprašljiva. Treniram z veseljem, in dokler bom imel takšno voljo, ne bo nobenih preglavic.«
Na slovenski prvoligaški sceni ste pustili močan pečat. Za Muro, Domžale in Maribor ste odigrali 150 tekem in menda ni nujno, da bo ostalo pri tej številki. Da se boste pred upokojitvijo še vrnili ...
»Res je, tega ne izključujem. Še več, obstaja takšna želja. Ne vem, kdaj bi se to lahko zgodilo, toda bilo bi lepo, če bi kariero sklenil na domačih tleh.«
Je sploh umestno vprašanje, dres katerega kluba bi si znova najraje nadeli?
»Če bi bilo mogoče, bi seveda najraje spet zaigral za Muro. Ne na silo in ne za vsako ceno, a če bi se ustvarile okoliščine, ki bi ustrezale tako meni kot klubu … Sem Prekmurec, v Fazaneriji sem začel svojo pot, živim v Murski Soboti. Da, moja želja je, da bi se na tak način poslovil od profesionalnega igranja nogometa. To je ljubezen od malih nog, to so korenine. Bomo videli.«
Kje pa se vidite po koncu igralske kariere? V nogometu ali kje drugje?
»Nimam še takšnih načrtov, vendar bi najraje ostal v nogometu. Ne vem, v kakšni vlogi, a vsekakor bi rad počel nekaj v tej smeri. Bomo videli, ali bo res tako, z leti se lahko spremeni marsikaj.«