Potem ko nas je 7. januarja za vedno zapustil Franz Beckenbauer, so se ljubitelji nogometa po vsem svetu začeli spraševati, koliko legend te priljubljene igre je sploh še med nami. Pred Beckenbauerjem so se od tega sveta namreč poslovili že Pele, Maradona, Garrincha, Eusebio, Puskas, Di Stefano, Cruyff, Socrates, Jackie Charlton, Bobby Charlton (umrl 21. oktobra lani), Rossi, Vialli (umrl 6. januarja lani), Müller, Best, Yashin in mnogi drugi.
Ampak vsi omenjeni so znova »oživeli« v še sveži fantastični monografiji Nogomet – Zgodovina svetovnih nogometnih prvenstev (Nogomet – Povijest svjetskih nogometnih prvenstava), ki je izšla pred koncem lanskega leta na Hrvaškem pri založbi Školska knjiga, v njej pa so seveda zajeti tudi še živeči nogometni velemojstri sodobnega časa. To ni samo prava biblija za vse nogometne navdušence, ampak tudi izjemno zanimivo čtivo za vse bralce, saj razpolaga z ogromnim številom podrobnosti, zanimivosti, anekdot, dogodkov in stvari, ki so z nogometom samo posredno povezane.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Bine Pušenjak se je vrnil z zdravljenja v tujini, doma so jim pripravili sprejem
Bine Pušenjak je pri dveh letih in pol zbolel za tumorom osrednjega živčevja. Zadnjih šest tednov so z družino preživeli v Italiji na zdravljenju.
Oder za vsak narod
Avtorja Ivica Buljan in Vlado Vurušić sta opisala vse nogometne tekme v zgodovini svetovnih prvenstev, začenši s prvim leta 1930 v Urugvaju in končala z za zdaj zadnjim leta 2022 v Katarju. Prav svetovna nogometna prvenstva so ustvarjala in spreminjala nogometno igro ter jo naredila bolj profesionalno, boljšo, hitrejšo in močnejšo. Tako je postala »najbolj pomembna postranska stvar na svetu«.
Nogomet se lahko popolnoma razume samo z dobrim poznavanjem njegove zgodovine, rezultatov in ljudi, ki so bili zanje zaslužni. Ravno zato ta monografija, edinstvena na svetu, z več kot 600 izvrstnimi arhivskimi in sodobnimi fotografijami, prinaša izide vseh tekem na svetovnih prvenstvih, imena in biografije vseh igralcev, trenerjev in tudi sodnikov. Ob preglednih statističnih podatkih in številnih zanimivostih o največjih nogometnih zvezdah, navijačih in sodnikih ima to dragoceno publicistično delo tudi odličen predgovor, ki ga je napisal aktualni hrvaški selektor Zlatko Dalić. »To ni samo največje nogometno tekmovanje na svetu, posebno po tem, da je na sporedu samo vsaka štiri leta. Svetovno prvenstvo je mnogo več od nogometa – to je oder za vsak narod, da pokaže svoje najboljše igralce in talente ter kulturo in strast svojih navijačev. To je dogodek, ki ga gledajo milijarde ljudi, in v tem obdobju lahko izveste o Kamerunu, Južni Koreji ali Urugvaju veliko več kot pri uri geografije. Na televizijskih zaslonih se takrat ne vrtijo samo igralci, ampak se prikazujejo tudi mesta, pokrajine, morja, jezera in vse tisto najlepše, kar lahko države udeleženke ponudijo. To je moč nogometa in svetovnega prvenstva,« je med drugim zapisal Dalić.
Hrvati z največjo zastavo
Monografija zajema tudi okrog 400 ilustracij, fotografij maskot in zgodovinskih plakatov, ki napovedujejo prvenstvo. Marsikatera opisana prigoda, anekdota in zanimivost pa bo bralca prav gotovo začudila, šokirala ali navdušila. Tako so hrvaški navijači iz Crikvenice leta 2022 v Katar prinesli največjo navijaško zastavo na svetu. Dolga je bila 201 meter in težka sto kilogramov. Polne tri dni jo je šivalo šest žensk, za to, da bi jo lahko prinesli v Doho, pa so navijači morali dobiti posebno dovoljenje in z njo priti na zagrebško letališče že dan pred odhodom.
Horst Wilhelm, strastni ljubitelj nogometa in lastnik kavarne v Nemčiji, ob otvoritveni tekmi med Argentino in Belgijo na svetovnem prvenstvu leta 1982 v Španiji ni več mogel prenašati soproge, ki je želela gledati film z Garyjem Cooperjem in Ingrid Bergman, in jo je vrgel skozi okno. Sam je seveda končal v zaporu, ona pa v bolnišnici s polomljenimi rebri.
Kljub temu da ni imel ene roke, je bil urugvajski napadalec Hector Castro, imenovan Il Divino Manco (enoročno božanstvo), eden od najboljših nogometašev svojega časa. Leta 1926 na pokalu Amerike (Copa America), 1928. na olimpijskih igrah v Amsterdamu in 1930. na svetovnem prvenstvu v Urugvaju je osvojil zlato medaljo. Fantastične rezultate je dosegel tudi Jose Leonardo Andrade, imenovan črni čudež, ki je bil slep na eno oko. Za reprezentanco Urugvaja je v obdobju od 1923. do 1930. leta odigral 33 tekem in z njo kar tridesetkrat zmagal. To je igralec z največ trofejami v Urugvaju, bil je prvak sveta ter dvakratni prvak Južne Amerike in dvakratni olimpijski prvak. Ukvarjal pa se je tudi z baletom.
Zanimivo je, da se avtorja monografije poklicno sploh ne ukvarjata z nogometom. Ivica Buljan je novinar in publicist. Diplomiral je iz zgodovine in informacijske znanosti na filozofski fakulteti v Zagrebu. Z novinarstvom se ukvarja že več kot dvajset let. Bil je novinar in urednik v Hini, Feral Tribunu in Jutarnjem listu, pri čemer je pokrival različna področja iz družbenega, političnega in vojaškega življenja. Napisal je mnogo feljtonov in besedil s tematiko iz hrvaške politične in splošne zgodovine. Je avtor prve hrvaške biografije o papežu Janezu Pavlu II.
Tudi Vlado Vurušić je novinar in publicist. Diplomiral je iz slavistike, prav tako na zagrebški filozofski fakulteti, kjer se je že začel ukvarjati z novinarstvom. Pisal je za Polet, Start, Nedjeljno Dalmacijo in Globus, danes pa dela pri Jutarnjem listu. Je dobitnik nagrade Marija Jurić Zagorka, ki mu jo je podelilo Hrvaško novinarsko društvo. Prevajal je knjige iz ruščine in napisal prvo biografijo o selektorju hrvaške reprezentance Slaven Bilić govori o nogometu in rokenrolu.
Buljanova in Vurušićeva monografija bo pravšnje čtivo za te dni, ko potekata afriški in azijski pokal narodov, pred evropskim prvenstvom to poletje v Nemčiji in najboljša priprava za svetovno prvenstvo leta 2026 v ZDA, Mehiki in Kanadi.