»Za judo me je navdušila mama. Kazala mi je fotografije različnih tekmovalcev, ki so na velikih tekmovanjih dobivali medalje, kar me je pritegnilo,« je začel pripovedovati Luka. Z judom se je bolj podrobno seznanil na Osnovni šoli Šalovci, kjer so za učence organizirali treninge juda. »Obiskala sem ravnateljico šole in ji predlagala, naj uvede neki šport. Nato so res začeli treninge juda, a je na koncu Luka med petnajstimi učenci, ki so treninge obiskovali, ostal sam. Trener je rekel, da bi bilo škoda zapraviti tak talent, zato smo ga začeli voziti na treninge v Mursko Soboto,« pripoveduje Monika Graj, fantova mama.
Družina je ponosna na njegove dosežke
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Dobro vino je še vedno cenjeno, ocenjujejo v Vinogradništvu Kolarič
Družina Kolarič je prve trte zasadila daljnega leta 1946. Na sedmih hektarjih vinogradov pridelujejo dvanajst sort, posebej ponosni so na svojo penino.
Luka trenira pri Judo klubu Murska Sobota trikrat tedensko. Kot je povedal, izvajajo na treningih različne vaje. »Delamo prevale, sklece, stoje na glavi, tudi vaje za moč ter spoznavamo različne tehnike.« Treningi in vaje so prilagojeni starostnim skupinam, Luka je trenutno uvrščen v kategorijo U10. Povedal je, da ima na treningih najraje borbe. Te trajajo tri minute, med borbami pa lahko prejmejo kartone različnih barv. »Tisti, ki prejme tri rumene kartone, dobi rdečega. To pomeni, da je borbo izgubil. Tudi sam sem že prejel rdeči karton, saj sem med borbo stopil iz polja, nato sem še padel na kolena ter naredil nepravilen met,« je razložil devetletnik, ki je v letih, odkar se ukvarja z judom, dobil že 24 medalj. »Imam štirinajst zlatih, devet srebrnih in eno bronasto,« s ponosom pove Luka. Na njegove dosežke so ponosni tudi domači, saj je to izraz Lukovega trdega dela in zagnanosti na treningih. »Morajo biti ponosni, saj imam veliko zlatih medalj,« je pristavil Luka, ki ima trenutno rumeno-oranžni šolski pas. Pasovi so razdeljeni na šolske in mojstrske, ločijo se tudi po barvah. »Mojstrske pasove pridobiš z dolgoletnim treniranjem. Pet pasov je črnih, dva belo-rdeča in en rdeči, tega je najtežje pridobiti,« je razložil Luka.
Pred tekmami ima nekaj treme
Mladi judoist je bil že na dvaindvajsetih različnih tekmovanjih, tako šolskih kot tudi državnih in mednarodnih. Pred dvema letoma, ko je tekmoval v kategoriji U8, je zasedel prvo mesto na državnem tekmovanju na Ptuju ter postal državni prvak v svoji kategoriji. Povedal je, da se je tega uspeha najbolj razveselil. Udeležil se je tudi nekaj mednarodnih tekmovanj, lani je bil v Zeltwegu tretji. »Pred tekmami imam vedno malce treme, vendar ko stopim v polje in se začnem boriti, trema izgine,« je povedal sogovornik. Na tekmah, ki se jih udeležuje, je po navadi okrog dvesto tekmovalcev iz različnih judo klubov, ki so razdeljeni v različne starostne skupine. V skupini je od štiri do osem tekmovalcev, ki tekmujejo na dva načina, in sicer vsak tekmovalec z vsakim ali po sistemu izpadanja. Če torej zmaga tekmovalec v prvem krogu, se lahko bori naprej, sicer se zanj tekmovanje konča. »Na nekaterih tekmovanjih se lahko borim še za drugo mesto, četudi v prvem krogu izgubim,« še pojasni Smodiš. »Borbe so zahtevne, svoje pa naredita tudi trema in psiha,« je dodala fantova mama. Luka, ki v prostem času spremlja tudi nogomet in košarko, rad pove, da je njegov vzornik Adrian Gomboc. »Pa tudi moja trenerja, saj sta že dolgo v tem športu.« Žal mu je, da za judo ni navdušil nobenega prijatelja ali sošolca, saj jih je vse bolj navdušil nogomet. »Saj so hodili na treninge, ki smo jih imeli organizirane v šoli, vendar jim je postalo dolgčas in so odnehali,« je dodal.
Finančni zalogaj ni majhen
Šalovčan, ki želi postati policist, ko bo odrasel, zdaj že pogreša treninge. Pravi, da je v tem času izgubil nekaj moči, čeprav tudi doma vadi. »Tudi mamo sem enkrat vrgel v blato,« je povedal v smehu, čemur se je nasmehnila tudi mama Monika, ki ga največkrat pelje na treninge in tekme. »Za nas starše je to kar naporno, saj si moramo tudi v službi prilagoditi izmene, ko delamo popoldne. Prav tako ni niti tako majhen finančni zalogaj. Če seštejemo mesečne vadbe, bencin, ki ga porabimo za prevoze na treninge in tekmovanja, potem tudi kimono, ki ga moramo kupiti sami, se nabere,« razloži mama, a doda, da bi se zagotovo še enkrat odločila za to. »Lepo je, ko gremo zdoma. Na treningih in tekmah namreč spoznava prijatelje in tudi druge pomembne življenjske vrednote.« Učijo jih namreč, da judo ni samo borba, ampak tudi vzgoja, red in disciplina. »Učijo se spoštovanja, prijaznosti in dobrih odnosov, kar veliko pomeni,« še pove Monika Graj, ki je vse dosedanje sinove medalje razstavila na vidnem mestu v hiši.