Kaj torej izpostaviti? Neverjetno odbojkarsko pravljico, ki je na noge dvignila vso Slovenijo in v Pariz spravila na tisoče navijačev? Neverjetnega Primoža Rogliča, ki je že tako športno Slovenijo postavil še med kolesarske velikane in osvojil Vuelto, potem ko se je dokazal že na Giru? Ali pa tudi neverjetno Janjo Garnbret, ki se še vedno ni naveličala naslovov in ki še vedno kot po tekočem traku zmaga v (skoraj) vsaki smeri, ki se je loti?
Ali pa bi podobno oznako lahko uporabili za Tima Gajserja, dirkača, ki je letos spet zasedel prestol svetovnega prvaka v motokrosu in to storil na izjemno prepričljiv način? Morda pa Ilko Štuhec, ki se je morala, kot že tolikokrat v karieri, vračati po poškodbah. A še preden ji je nova smola prekrižala načrte, je osvojila naslov svetovne prvakinje v smuku, drugega v karieri. Ali pa, nenazadnje, Luko Dončića. Zlatega košarkarskega dečka, ki je zelo hitro odrasel v zrelega moža in enega največjih zvezdnikov lige NBA, in ob podiranju rekordov poskrbel za nespečnost polovice Slovenije ter za norišnico na košarkarskih igriščih onstran Atlantika? Luka Dončić je v zadnjem letu verjetno naredil največ za prepoznavnost Slovenije po svetu in v ZDA. Pa nazadnje košarkar, ki mu je podiranje starih rekordov v NBA postalo neke vrste konjiček, ni niti slovenski športnik leta ... Ker ga je prehitel Roglič.
Ko se je 12. septembra začel slovenski del evropskega prvenstva v odbojki, nihče ni pričakoval, kaj se bo zgodilo dva tedna pozneje. A Slovenci so v Stožicah spisali pravo športno pravljico, odbojkarska zgodba je v hipu postala hit v Sloveniji in iskanje vstopnic za četrtfinale in polfinale je bilo takrat nacionalni šport. In Slovenci so na krilih navdušujočega navijanja polne dvorane leteli. Premagali so Ruse, premagali so svetovne prvake Poljake. Navijači so šli za njimi na finale v Pariz. Zlate medalje potem res ni bilo, toda tudi srebrna je bila res velika. V prvem trenutku so bili slovenski odbojkarji seveda po porazu s Srbijo močno razočarani, a so se hitro potolažili. Na ljubljanskem sprejemu za izjemne športne uspehe konec septembra so se lahko prepričali, da so postali prava športna senzacija.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Ministrstvo ukinilo 60 digi info točk, devet tudi v Pomurju
Kot razlog navajajo racionalno porabo javnega denarja.
Janja Garnbret je takšna senzacija že nekaj let. Ne več najstnica, toda še vedno izjemno mlada je v karieri dosegla že skorajda vse, kar je mogoče. Morda ji manjka le še olimpijska medalja, a zanjo bo imela priložnost v prihajajočem letu. V tem, ki se izteka, pa je z nekaj redkimi izjemami dobila vse. Trije naslovi svetovne prvakinje, osvojen skupni seštevek svetovnega pokala v kombinaciji in skupno drugo mesto so glavni uspehi v sezoni 2019. Na svetovnem prvenstvu je s tremi naslovi v treh disciplinah, balvanih, težavnosti in kombinaciji, poskrbela za nov mejnik v plezanju. Seveda bo zraven tudi na OI v Tokiu, kjer se bodo plezalci prvič merili za medalje, Garnbretova pa bo imela slovensko pomoč v Mii Krampl, svetovni podprvakinji v težavnosti.
Ilka Štuhec je imela v letu 2019 dva mejnika, enega izjemno pozitivnega, drugega žal ne. Oba pa sta se ji zgodila v 14 dneh. Najprej je 10. februarja na svetovnem prvenstvu v Areju še drugič v karieri in drugič v nizu po letu 2017 postala svetovna prvakinja v smuku in je prva po 30 letih, ki ji je uspelo slaviti na dveh zaporednih SP v kraljevski disciplini. Slovenija je po njeni zaslugi na teh tekmovanjih neporažena že od leta 2015, ko je bila zlata še Tina Maze. A sladkega je bilo potem za Štuhčevi hitro konec, padec v Crans Montani in poškodba sta predčasno končala sezono. Kot že velikokrat pred tem se je seveda spet vrnila; pred novo sezono je zamenjala trenersko ekipo, prvi dosežki v sezoni 2019/20 pa še niso takšni, kot bi si jih sama želela. A navijači verjamejo, da se bo Ilka kmalu vrnila tudi tja, kjer jo najraje vidijo: na vrh zmagovalnih stopničk.
Roglič je navduševal celotno poletje in jesen. Slovenski ljubitelji kolesarstva so vedeli, kaj lahko pričakujejo, saj je blestel že v prejšnjih letih. A letos je bil še bolj izjemen. Dirke po Združenih arabskih emiratih, od Tirenskega do Jadranskega morja in po Romandiji je dobil, sledil je Giro z dobljenim uvodnim kronometrom in rožnato majico. Ni je nosil do konca, tudi zaradi padca jo je moral predati, vseeno pa prikolesaril do zgodovinskih prvih zmagovalnih stopničk na eni od tritedenskih dirk. Tour je izpustil, Vuelta pa je bila nato njegova. Dobljen kronometer je le nakazal, da bo rdeča majica na koncu njegova. Postal je prvi Slovenec z zmago na eni od velikih dirk, za nameček pa je dobil še izjemno slovensko spremljavo, mladega Tadeja Pogačarja, ki je v Španiji dobil tri etape. V letu 2020 Rogla ne bo branil španske zmage, se bo pa lotil tretjega velikega izziva, Toura.
Gajser je nekoč že bil na vrhu. Leta 2016 je bil prvič svetovni prvak v elitnem razredu MXGP. Potem sta sledili slabši leti, predvsem pa sta bili polni težav in poškodb. A letos je bilo povsem drugače. Nekoč čudežni deček motokrosa, ki je medtem odrasel v zrelega mladega moža, je pokazal, da sodi v vrh tega športa. Če se je v začetku sezone še zdelo, da se bo z Italijanom Antoniem Cairolijem boril za prevlado, je bil drugi del sezone njegov. Zmage so si kar sledile, od 19. maja do 14. julija jih je nabral sedem v nizu in takrat že postavil temelje za slavje. Praktično si je naslov privozil "šele" 18. avgusta, čeprav je bilo že vse poletje jasno, da ga nihče ne bo ujel. In tako so lahko spet slavili tudi njegovi zvesti navijači, ki so vse poletje skrbeli za pravo Gajsermanijo.
