Tudi po nizu slabih rezultatov so navijači črno-belih in še kdo živeli v prepričanju, da se Mura ne more boriti za obstanek. In da se ne bo. Da se ne sme. Ker je za kaj takega pač prevelika. Še pred kratkim je bila v ospredju le misel o boju za evropsko vozovnico. »Računanje« je bilo povezano z zaostankom za mestom, ki zagotavlja nastop na mednarodnem prizorišču; prednost pred zasledovalci, ki je vztrajno kopnela, ni bila tema pogovorov.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Lelosi obuja duh Mure: V soboškem proizvodnem obratu se obeta več kot 100 novih zaposlitev
Hitro rastoče kamniško podjetje del proizvodnje iz Kitajske seli v kompleks nekdanjega tekstilnega giganta v Murski Soboti.
Dolgo ni bila. Kot da se ne bi dogajalo nič takega, kar bi bilo vredno tovrstne pozornosti, toda medtem je udarila kruta stvarnost, ki je mnoge zmrazila. Udarila je silovito! Da bodo črno-beli tudi v prihodnji sezoni igrali med elito na sončni strani Alp, ni več nekaj samoumevnega. Nikakor ne! Kljub pritožbi Maribora bodo Prekmurcem bržčas že kmalu prištete »točke topovskega udara« in takrat bo pogled na lestvico nekoliko bolj obetaven, a bo še vedno skrb vzbujajoč. Takšen, da ne bo dovoljeval mirnega spanca.
Če se do zdaj morda še ni, se mora v Fazaneriji po porazu z Bravom zgoditi miselni preskok. Drži, da so evropske kvalifikacije prek pokalnega tekmovanja še vedno dosegljive, ampak v nastalih razmerah je to popolnoma nepomembno. Ker je treba rešiti pomembnejše stvari, ki imajo za nadaljnjo usodo kluba veliko večji pomen. Celo usodnega. Treba si je zagotoviti obstanek! Rdeča nit vsega dogajanja v prekmurskem nogometnem hramu v prihajajočem obdobju mora biti zavedanje, da poteka boj za preživetje. Vse mora biti podrejeno zgolj in samo temu. Če malce pretiravam, mora predsednik Robert Kuzmič razglasiti izredne razmere, potrebna je popolna mobilizacija. Ne le v slačilnici, pač pa v celotnem klubu. Vsi morajo pihati v isti rog, stakniti glave in si prizadevati najti izhod iz nastalih razmer. Vsak na svoj način.
V glavni vlogi in najbolj izpostavljeni so kakopak Tonči Žlogar in njegovi varovanci. Primorski strokovnjak se je že znašel na udaru kritik, vendar je dejstvo, da je Mura »potrošila« že preveč trenerjev, da bi znova posegala po takšni odločitvi. Mogoče bi ekipa v času krize potrebovala »bič božji«, primorski strokovnjak pa si bo za ustrezen odziv ekipe prizadeval z mehko roko.
Proti Olimpiji je bilo mogoče zaznati določene signale, da se dviguje. Bili so zametki, ki so pri marsikom obudili upanje na boljše čase. In bil je dokaz, da soboška zasedba vendarle premore dovolj kakovosti, da je lahko konkurenčna tudi najboljšim. Obračun s Šiškarji je znova poskrbel za dva koraka nazaj in dodatno »porcijo« težav. O kvaliteti kadra bi lahko razpredali na dolgo in široko, a šibkosti znotraj njega v tem trenutku niso največja težava murašev. V ospredju je (velik) psihološki problem, ki v največji meri vpliva na izvedbe črno-belih. Samozavest igralcev je načeta, na zelenici jih preganja strah pred napako. Posledica je tako imenovana alibi igra in ta ne prinaša nič dobrega.
Preverjenega recepta, kako spet poiskati luč na koncu predora, ni. Jasno je le, da strokovno vodstvo in igralce za vrnitev na želeno pot čaka obilo dela. Ne fizičnega, ne garaškega, temveč drugačne vrste, v obliki pogovorov. Takšnih in drugačnih; bržčas si morajo samo med seboj kaj povedati tudi neposredni proizvajalci. Si naliti čistega vina, se pogledati v ogledalo, predvsem pa bodo morali pokazati značaj. Karakter! Prvič v zgodnjem nedeljskem popoldnevu v Rogaški Slatini.
Še enkrat … Razlogov za popolno paniko resda še ni, a že čez dva dni bi bilo lahko drugače. Dodatno spodbudo, ali če hočete olajševalno okoliščino, bi lahko predstavljalo spoznanje, da je marsikaj še vedno mogoče rešiti. In poskrbeti, da sezona vendarle ne bo zavožena ali celo popolna katastrofa, po kateri se bo težko pobrati. Če bi Mura v prvenstvu zasedla šesto mesto in osvojila pokalno lovoriko, bi bila naposled uspešna. Tega si v Fazaneriji ob stoti obletnici seveda nadvse želijo. To je prav tako še vedno dosegljivo, ampak kristalno jasno je, da je najprej treba vse sile usmeriti v preprečitev črnega scenarija. Pot je še dolga ...