Ste si že ogledali film o tem, kako so košarkarji postali evropski prvaki? Tu je nekaj opisov izsekov

V Moravskih Toplicah slaba dva meseca pozneje seveda ni bilo tako pompozno in veličastno, so pa gledalci in ljubitelji športa ob ogledu prav tako uživali. Dokumentarni film 2017 namreč obnavlja zgodbo s pripovedmi vseh dvanajstih igralcev, selektorja in njegovega trenerskega štaba ter vodstva reprezentance. Povzemajo jo tako, kot so jo doživljali sami, zato je precej drugačna od tiste, ki jo poznajo navijači, velikokrat pa bolj nazorno kot besede govorijo čustva, ki so se prebudila v pripovedovalcih.

V zraku in zvezdah nekaj posebnega

Naslov evropskih prvakov v košarki je doslej nedvomno največji uspeh v zgodovini slovenskega ekipnega športa, ki je za mnoge prišel nenadejano. Doseglo ga je namreč moštvo s številnimi neznankami. Od mladega osemnajstletnega upa Dončića, ki je prvič oblekel reprezentančni dres, do novega selektorja Igorja Kokoškova, ob tem pa še veterani z nekaj demoni z velikih tekmovanj. Do takrat je slovenska reprezentanca v košarki tolikokrat razočarala na velikih mednarodnih tekmovanjih, da ji je precej ljubiteljev tega športa obrnilo hrbet, nekateri so se celo zakleli, da nikoli več ne bodo spremljali reprezentance. Zato so tudi pred evropskim prvenstvom leta 2017 o uspehu Slovenije in njenega selektorja dvomili celo najzvestejši navijači, le Košarkarska zveza Slovenije na čelu z generalnim sekretarjem Rašem Nesterovićem se je ves čas zavedala, da smo priča nečemu izjemnemu.

Začetek evropskega prvenstva sicer za Slovenijo ni minil brez težav, vendar se je nekako vsakič izmuznila z zmago. A bolj ko se je prvenstvo pomikalo proti sredini in koncu, je vsem v domovini postajalo jasno, da je tokrat v zraku in zvezdah nekaj posebnega. Že to, da so bili v reprezentanci igralci takšnega kova, kot so Dragić, Dončić in Randolph, je bila redkost, ti trije pa so iz soigralcev izvlekli kakovostne poteze, kakršnih navijači dotlej niso bili vajeni. Ob neustavljivi evforiji, ki je zavladala v Sloveniji, in epskem finalu v Carigradu pred sedem tisoč slovenskimi navijači se enostavno ni moglo končati drugače kot z zlatom, in to več kot zasluženo. Slovenija je na prvenstvu odigrala devet tekem in jih prav vse dobila. V dvobojih na izpadanje je zmagovala z nasmeškom na obrazih, samozavestno in z veseljem do igre. Tega ni bilo pri nas še nikoli prej in tudi potlej ni v ekipnem športu še nobena druga slovenska reprezentanca osvojila zlate medalje.    

»Tako si je ta fantastični uspeh vsekakor zaslužil tudi dokument v obliki filma, ki pa je tudi zgodba o ekipi, kolektivnem duhu in moči skupnosti, ki je v času vedno večjega individualizma, tako v športu kot v širši družbi, še posebej pomembna in aktualna,« so povedali ustvarjalci 113 minut dolgega dokumentarnega filma. Režiser in scenarist je bil Goran Vojnović, montažer in pomočnik režiserja Aleksandar Stanojević, direktor fotografije Miloš Srdić, skladatelj glasbe Anže Cazzafura, producenta pa Vlado Bulajić in Lija Pogačnik. 
Film je nastal v sodelovanju produkcijske hiše December in Košarkarske zveze Slovenije ter s podporo Slovenskega filmskega centra.

Vso noč spal kot dojenček 

Gledalcem bodo po ogledu najbolj v spominu ostale različne anekdote in zanimive podrobnosti, o katerih so odkrito spregovorili akterji filma. Tako so razkrili, da je bil Luka Dončić ob prihodu na priprave pred prvenstvom še precej zadržan in sramežljiv, kasneje pa se je ob šalah in zbadanjih starejših soigralcev popolnoma sprostil. Na parketu pa je bil povsem sproščen že od malih nog. »Priprave smo začeli 19. junija, on pa je bil 18. junija še na morju s svojim dekletom. A ko je bil naslednji dan na treningu, je bilo videti, kot da je treniral že tri mesece,« je dejal Klemen Prepelič. »Pomočnik mi je prišel povedat, da je Dončić edini košarkar, ki že po treh treningih ve vse o košarki,« je dodal Igor Kokoškov, ki si ga je kot selektorja želel Dragić že leta 2015. »On teh trikov, ki jih uporabi med tekmo, sploh ne trenira. To si izmisli kar sproti med srečanjem,« je razkril Jaka Blažič. Ob tem pa je opozoril še na izjemno tekmovalno naravo Dončića. »Želi zmagati pri vsaki stvari. Če je v hotelu izgubil pri partiji pokra, je naslednji dan takoj sam spet organiziral kvartanje, da je lahko zmagal.« 

Mladi Luka je bil popolnoma neobremenjen s kakšnim psihološkim pritiskom, kakor so povedali igralci ob vprašanju, kako je kdo spal. »Sam zaradi napetosti nikakor nisem mogel zaspati, če smo imeli naslednji dan tekmo. Šele v prostem času med treningi sem ujel nekaj ur spanca. A ko sem zvečer v sobi pogledal k postelji mojega sostanovalca, sem videl, da Luka ob prižganem televizorju spi kot top,« se je muzal Dragić. »Mene vse skupaj ni kaj dosti obremenjevalo. Po treningih in tekmah sem bil itak utrujen, tako da sem hitro zaspal,« se je ob tem samo zasmejal Dončić. Podobno kot njemu je šlo tudi naturaliziranemu Slovencu ameriških korenin Anthonyju Randolphu, ki so mu soigralci nadeli vzdevek Tonček. »Nisem čutil nobenega pritiska. Vsako noč sem spal kot dojenček.« 

Upajmo, da si bodo takšne in drugačne zanimivosti iz filma, kot je bila še tista, kako se je Gašper Vidmar razjezil med polčasoma polfinalnega obračuna z Latvijo, pomurski gledalci lahko ogledali še v domačem kinematografu ali pa vsaj čim prej na nacionalni televiziji. Lahko pa dodamo, da bo letos na programu gledališkega abonmaja v Ljutomeru na ogled prva gledališka predstava Gorana Vojnovića z naslovom Meja sneženja, ki jo je ustvaril v sodelovanju s Slovenskim stalnim gledališčem v Trstu po literarni predlogi že pokojnega avtorja in prijatelja Marka Sosiča.