Na tekmi konferenčne lige pred tednom dni v mariborskem Ljudskem vrtu me je znanec vprašal: »Ja, Bedek, kaj pa ti tu?« Potem ko se je v moji glavi odvrtelo več (zlobnih) odgovorov, sem se raje ugriznil v jezik in skozi stisnjene zobe rekel le: »Nič. Tekma pač.« On pa meni takoj nazaj: »Sem dobil vstopnico in šel tudi jaz na tekmo.« Na zapestju pa zapestnica za VIP. Na stadionu ga potem nisem več srečal, bržkone je bil več v gostinskem delu prostora za pomembne goste, kot da bi glasno bodril igralce Mure. Saj mu ne zamerim, pač ne navija, ker očitno ne pozna navijaških parol in pesmi. Ker sem ga od leta 1992 videl le (največ) trikrat na tekmah Mure. Prototip konferenčnega navijača. Bežni znanec pa v četrtek ni bil edini. Kar nekaj ljudi, ki sem jih videl v Mariboru, redko vidim v Fazaneriji, kamor hodim že od leta 1992. In ne hodim le v Maribor, bil sem že tudi v Kopru, Šmarju pri Jelšah in Serdici. Ne vprašaj se torej, moj bežni znanec, kaj lahko Mura stori zate, ampak kaj lahko ti storiš za Muro.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Lekarni v Murski Soboti pretvorjeni v gradbišče: Kdaj bo dokončana dvomilijonska prenova?
Za investicijska in vzdrževalna dela Pomurske lekarne letos namenjajo več kot 3,9 milijona evrov.
Tekma z Vitessejem je pokazala, kaj in kdo so pravi navijači. Dobrih 100 Nizozemcev je 90 minut glasno spodbujalo svoje igralce in na tekmi ni bilo nobenega incidenta. A so na svoji koži občutili, kaj se lahko zgodi, če prideš v mesto, ki diha za barve svojega kluba. Navijaška skupina Viole jim je jasno sporočila, da v mestu ne bo tolerirala petja in razobešanja zastav. Eno od zastav je Nizozemcem na Grajskem trgu nekdo ukradel, kar je pri njih povzročilo precej nejevolje. Šlo je namreč za zastavo v spomin na britanske in ameriške padalce, ki so leta 1944 v silovitih bojih osvobajali Arnhem in okolico izpod nacističnega škornja. Eden od vzdevkov kluba je tudi letalski oziroma padalski nogometni klub. Za tri nizozemske navijače, ki so očitno v iskanju zastave zašli v lokal Viol, se je večer po tekmi končal s podplutbami. Ne podpiram huliganov, da bo jasno, ampak včasih morajo zapeti pesti. Za čast, za slavo, za tvoj klub. Za zmago. Za prave navijače.
Dobro je v rubriki S tribune zapisal kolega Tomo Köleš (mimogrede, kot eden začetnikov organiziranega navijanja za Muro je že jeseni 1991 napisal priredbo Od Diane pa do Grleca, ki so jo naposled 30 let kasneje uglasbili za letošnje evropske tekme), naj Štefanu vrnejo šal. Po zmagi v prvenstvu je namreč nekdo okrog spomenika narodnega heroja Štefana Kovača pri Gledališču Park zavezal črno-beli šal. Tudi mesto je sledilo evforiji in izobesilo črno-bele zastave po kandelabrih ter v enem od krožišč postavilo iz cvetličnih korit oblikovan napis NŠ Mura. No, Štefan šala danes več ne nosi, cvetje se je vmes že skoraj posušilo, po zastave so menda prišle Viole, a so jih Black Gringosi in drugi odgnali. Ne vprašaj se torej mesto, kaj lahko Mura stori zate, ampak kaj lahko ti storiš za Muro.
Sam bi šel korak dlje, da bi spomnil, da sta Mura in Murska Sobota v evropskem tekmovanju, čeprav tekme igramo v Mariboru, ker je naš stadion premajhen. Ker pišemo zgodovino in to prav pred bližajočo se 100. obletnico kluba. Zato bi ob tem, da bi seveda vrnil šal heroju Štefanu, v zlati dres (dres prvakov) Mure oblekel tudi kip sv. Nikolaja v krožišču v Cankarjevi ulici. Če karikiram. Tako bi poskušal povezati prave in konferenčne navijače, mene in mojega bežnega znanca, Black Gringose in druge, levičarje in desničarje ter anticepilce in cepilce. Skupaj zmoremo vsaj do ene točke v konferenčni ligi. Vse se da. Danes teden gre Mura na noge Tottenhamu v London. Morda bo šel tja tudi konferenčni navijač. Pravi navijač pa se spomni, kje je bil 27. septembra 2015. Na tekmi Grad – Mura. Za zmago z 0 : 2 sta v 5. in 18. minuti zadela Niki Slana in Danilo Šiško. Mrežo je ohranil nedotaknjeno Aleš Luk, ekipo je vodil Franc Cifer.