Vse več ljubiteljev nogometa nas že dlje časa trdi, da so to najboljše tekme sploh, saj se klubi borijo za svoj sloves, lahko bi celo rekli, da za preživetje. Samo eden namreč napreduje v višjo ligo, nekaterim se podrejo iluzije in ostanejo na isti ravni, kot so bili v aktualni sezoni, kakšen pa izpade v nižjo ligo, kar je za navijače in igralce tega kluba prava tragedija. Sistemi teh kvalifikacij so po državah različni. V Španiji in Italiji na primer se za samo eno prosto mesto v prvi ligi borijo klubi, ki so končali sezono v drugi ligi na lestvici med 3. in 6. (Španija) oziroma med 3. in 8. mestom (Italija). V Nemčiji, Franciji in Nizozemski na primer pa se v kvalifikacije uvrsti tudi klub iz prve lige, ki si ni zagotovil obstanka v njej. In potem se dogajajo prave drame, ob katerih privrženci trepetajo pogosto do zadnjih sekund, slavje ali žalost pa sta potem po koncu toliko večja.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Alzheimerjeva bolezen: Za skrb za dobro zdravje možganov ni nikoli prezgodaj in tudi ne prepozno
September je svetovni mesec Alzheimerjeve bolezni, ki letos poteka pod sloganom Čas za ukrepanje proti demenci, čas za ukrepanje proti Alzheimerjevi bolezni.
Te tekme so izjemno razburljive, vročekrvne in strastne, polne neverjetnega tempa in dinamike, in ob tem se je treba zavedati, da potekajo že po koncu rednega dela sezone. Letos so me še posebej navdušili kvalifikacijski dvoboji na Nizozemskem, saj so se končevali z izidi, kot so 7 : 0, 5 : 0, 6 : 2, 4 : 1, 3 : 2, 3 : 1 in 2 : 2, tako da so gledalci lahko videli ogromno zadetkov, kar je seveda najlepše v nogometu. Nizozemsko končnico sem sam poimenoval Divji zahod, saj je bilo od osmih tekem, ki sem jih spremljal, kar pet začasno prekinjenih. In to zaradi različnih razlogov: nevihte in strel, medicinskega posredovanja, ker je enemu od navijačev postalo slabo, metanja bakel na igrišče, kar je zanetilo več manjših ognjev, obmetavanja navijačev na tribunah z različnimi predmeti in tako razkošnega ognjemeta na začetku srečanja, da je dim za več deset minut popolnoma prekril stadion. Že iz tega opisa vam je lahko jasno, koliko te kvalifikacije pomenijo nizozemskim ljubiteljem najbolj pomembne (postranske) stvari na svetu.
Zdaj pa to primerjajmo s stanjem v Sloveniji. Joj, Bog se nas usmili. Če malo posplošimo, bi lahko rekli, da vsi igrajo kvalifikacije, samo mi ne. Pri nas o tem, kdo se bo kam uvrstil, odločajo licence. Potem ko so se klubi več kot tri četrtine prvenstva borili na terenu za čim boljšo uvrstitev, na koncu o njihovi naslednji sezoni odločajo birokratski in finančni papirji. Kolegi s spletne strani Nogomania so letošnje kvalifikacije v Sloveniji označili za farso, saj jih v resnici sploh ni bilo, kar se ni zgodilo prvič v naši zgodovini. Sam bi malce razširil stvar in celotno stanje v slovenskem nogometnem tekmovanju poimenoval z besedo tragikomedija. Človek bi se smejal, če ne bi bilo vse skupaj žalostno.
Vsakomur, ki je spremljal prvo slovensko ligo v tej sezoni, je bilo jasno, da si Rogaška zasluži obstanek med elito, kar je ne nazadnje dokazala z rezultati in osmim mestom, ob tem pa je postala še pokalna prvakinja. Vendar se ji je zataknilo pri pridobitvi potrebne licence za igranje v naslednji sezoni. Na prvi stopnji ji Nogometna zveza Slovenije (NZS) licence ni odobrila, Rogaška pa je imela še rok za pritožbo do 15. maja. Klub iz Rogaške Slatine se je res pritožil in čakal na odločitev na drugi, zadnji stopnji. Tu pa so se že kot tolikokrat prej pojavili značilni simptomi NZS: počasnost, obotavljanje, neodločnost, nedorečenost, nejasnost, čakanje do zadnjega trenutka in prilagajanje pravil po svoje. Vmes so se Nafta in Radomlje že pripravili za igranje prve kvalifikacijske tekme v Lendavi 23. maja. Prenos srečanja je imel na svojem programu že napovedan Sportklub, dvoboj smo napovedali tudi v Vestniku in podobno je bilo pri drugih medijih, po Lendavi pa so tekmo napovedovali tudi plakati, ki visijo še danes. Rok za pritožbo je nato potekel, NZS pa vse do 22. maja ni sporočila svoje odločitve. Kolegi iz časnika Ekipa so poročali, da so v Ljubljani že dopoldne tistega dne imeli nepotrjene informacije, da Rogaška tudi na drugi stopnji ni dobila licence in se bo morala preseliti v četrto ligo, to pa bi pomenilo, da bo Nafta brez igranja kvalifikacij napredovala v prvo ligo. NZS je to odločitev sporočila okrog 20. ure, ko so bili že vsi drugi pripravljeni na napovedano prvo kvalifikacijsko tekmo. A niti takrat še ni pojasnila, ali bo Nafta lahko šla v prvo ligo ali ne, tako da tudi v lendavskem klubu sami niso vedeli, pri čem so. To je sporočila šele čez nekaj dni in Nafti le potrdila igranje med elito.
Pred kratkim si je NZS privoščila nov »biser«. V tretji ligi zahod je zmagovalec Roltek Dob že petič v svoji zgodovini zavrnil napredovanje v drugo ligo (saj pravim, da gre za tragikomedijo), zato je avtomatsko v višji rang uvrstila ljubljanski Slovan, ki je končal na drugem mestu v tretji ligi, v drugi ligi pa kar pustila Tabor iz Sežane, ki bi moral po vseh pravilih izpasti v tretjo ligo. Krško, ki je končalo na drugem mestu v tretji ligi vzhod, ni dobilo nobene možnosti za napredovanje. Torej povsem obratno kot v primeru Nafte. Če drugega ne, bi lahko vsaj določila kako kvalifikacijsko tekmo. Ampak ne, za to ni časa, ker se bliža evropsko prvenstvo, in izgovori o zasedenosti terminov so spet prišli prav. Kot da Španije, Italije, Nemčije, Francije in Nizozemske ne bo na evropskem prvenstvu.
Takšnega vodenja nogometnega tekmovanja (tu je še neenakovredna obravnava predvsem ženskega, v določeni meri tudi moškega pokalnega tekmovanja in še marsičesa drugega), kot je pri nas, ni verjetno nikjer drugje v Evropi, pa tudi širše ne. Se pa zato lahko pohvalimo, da je Slovenija igrala prijateljsko tekmo s Portugalsko na čelu s Cristianom Ronaldom v Stožicah. To pa je najpomembneje, mar ne?