Igre s statistiko, bi lahko rekli. Igram s statistiko smo priča po vsakih volitvah, ko nam udeleženci predstavljajo svoje uspehe. Naenkrat so vsi zmagovalci. To sicer presega staro kmečko logiko, vendar stara kmečka logika ni nujno tudi del logike kot znanstvene vede, kakor tudi ne statistike kot znanstvene vede. Stara kmečka logika pravi, da če gre za neko tekmo, vsi ne morejo biti zmagovalci. Ker se boj za naslednje volitve začne tisti dan, ko se zaprejo volišča tokratnih volitev, se je neumno kazati kot zmagovalec, če si izgubil. Bolje povedano – ne moreš biti zmagovalec, če je nekdo dobil več glasov in mandatov kot ti. Ampak tukaj gre za statistiko. Vendar statistika ni zgolj zbiranje podatkov, ampak sta njena moč in pomen predvsem v interpretaciji podatkov, kako iz podatkov narediti informacijo in jo nato interpretirati, da bo vse skupaj imelo neki pomen. Preprosteje povedano, da bomo iz tega lahko nekaj sklepali in na podlagi tega sprejeli odločitve, ki bodo izboljšale delovanje nekega sistema. Statistika pač pravi, da nogometni klub Liverpool še nikoli ni premagal nogometnega kluba Čarda iz Martjanec.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Največja investicija na Muri z grenkim priokusom, kako pa kaže sebeborskemu zadrževalniku?
Minister Jože Novak na terenskem obisku v Pomurju zagotovil, da bodo do konca leta izbrali izvajalce del za prve odseke in začeli dela.
Če mogoče kdo ne ve, je Liverpool mesto v Veliki Britaniji, ki slovi kot zibelka nove muzike in rojstni kraj ansambla The Beatles. Imajo tudi nogometni klub. Če mogoče kdo ne ve, so Martjanci kraj v Prekmurju, ki slovi po cerkvici s poslikavami Johannesa Aquile, v kateri je prvi avtoportret v stenskem slikarstvu v Evropi. V Martjancih je bila tudi napisana Martjanska pogodba (1. januar 1643), ki je znana kot prvi ohranjeni pisni vir v prekmurskem jeziku. Tudi Martjanci imajo nogometni klub, ki se imenuje Čarda. Na kratko – statistika pravi, da Liverpool ni še nikoli premagal Čarde. In to je pač statistično dejstvo. Prav zaradi teh in tovrstnih statističnih dejstev je pomembno, kaj preučujemo, da lahko nato zbrane podatke tudi smiselno interpretiramo. Po volitvah se po navadi pojavi (blago povedano) norčevanje iz ljudstva, ko naenkrat vsi govorijo, da so zmagali, vendar je vsakemu kolikor toliko pismenemu posamezniku jasno, da so te interpretacije zmag podobne dejstvu, da Liverpool še nikoli ni zmagal proti Čardi.
Naenkrat smo padli v čas proslav. Ne vem, kaj se je v preteklosti dogajalo, vendar je to preddopustniško obdobje zrelo za slavo. Množica proslav in praznovanja obletnic je že na meji dobrega okusa. Ne vem, zakaj moramo vsako leto slaviti ene in iste dosežke, ko bi bilo dovolj, da se mogoče kateri od njih slavijo zgolj na okroglo. Tako so mediji polni nenehno istih govornikov, ki nam znova in znova govorijo iste stvari. Skupni imenovalec vseh teh govoranc je, da bo vsem boljše ali kako dobro nam je že zdaj. Ne vem, ali obstaja v državi posameznik, ki je tako pameten, da lahko vsake tri dni v svojem govoru pove kaj pomembnega. Vendar jih to ne ovira, hodijo naokoli in govorijo, govorijo, govorijo. Ne razumem, v čem je smisel tega početja, še posebej pa, ko na slikah vidiš vedno ene in iste obraze tudi v publiki, ki so kot dežurni ploskajoči vedno in povsod navzoči in vedno in povsod navdušeno ploskajo temu istemu govorniku. Pa to obhajanje proslav niti ni tako nedolžno in ekonomično početje. Upoštevajte, da ima Slovenija 212 občin in posledično toliko županov ali županj. Pa se igrajmo malo s statistiko. Če ima leto 54 tednov in se vsak župan udeleži vsaj ene proslave na teden in ta proslava traja dve uri in če vsakega župana spremljata dva, eden, ki ga fotografira za družabna omrežja, in eden, ki mu ploska, pomeni, da župani in njihove delegacije porabijo 68.688 ur letno na proslavah. V enem mandatu 274.752 ur na proslavah. Preračunano na režijsko uro pri keramičarskih delih, ki po ceniku OZS znaša 18 EUR, pomeni, da je strošek prisotnosti ljudi na proslavi 4.945.536 evrov ali slabih 5 milijonov. Ko vse skupaj preračunamo v ure dela, porabijo na proslavah v enem mandatu več kot 15 delovnih let desetih delavcev. Tako pravi statistika.
No, in potem se sprašujemo, ali so res vse proslave tako pomembne, da jih je treba vseskozi slaviti. Ko pogledamo, so prav proslave tiste, ki v veliko primerih družbo delijo. V grobem povedano, ali so cerkvene ali partijske, vedno se najde kdo, ki se ne čuti del enih ali drugih. In tako investiramo veliko časa in denarja prav za to, da družbo delimo. V zadnjem času mnogi predvsem v tujini ugotavljajo, da je Slovenija športni fenomen. Na tako majhnem formatu in po številu imamo zelo veliko športnih uspehov, nekateri športniki pa spadajo v svetovni vrh v svojih panogah. In prav šport je tisti, ki ljudi, kot smo videli, združuje. Če so proslave namenjene slavljenju dogodkov v preteklosti, ki so ali naj bi bili pomembni za posamezno okolje, se čudim, da jih še vedno kolobarimo po istem starem modelu, ne vidimo pa sodobnega časa, v katerem živimo. Ni dovolj, da na proslavi razlagaš, kaj vse boš naredil, da nam bo boljše, ampak je pomembno, da narediš konkretno potezo, ki jo ljudje razumejo. Tako bi v skladu s sodobnim časom in dejansko resničnostjo lahko uvedli praznik navijačev, pa tudi če na ta račun ukinemo katerega od starih praznikov, ter ljudem dali nekaj dni, da lahko gredo na tekmo. Poleg tega bi ljudje lahko dobili še neko denarno nadomestilo, ki ga lahko porabijo za stroške, ki jih imajo s podpiranjem športnikov. Ker se denar, ko je porabljen v domačem okolju, vsekakor vrne v gospodarstvo, obenem pa dobimo sodobni praznik, ki ga ljudje že tako ali tako slavijo, vendar se morajo zaradi tega odpovedati lastnemu dopustu in delu lastnega zaslužka. Marsikdo bo rekel, da tega nima nihče na svetu, vendar vam pravim, da je Slovenija v športu fenomen, in je prav, da tudi politika sledi željam ljudstva. Ker, kot pravi statistika, Liverpool še nikdar ni premagal Čarde.