vestnik

(KOLUMNA) Zadnji nemški cesar

Andrej Bedek, 21. 1. 2024
Profimedia
Verjetno največji nemški nogometaš vseh časov si je v tistih časih, ko so športni novinarji še skoparili z vzdevki, drugo ime vseeno prislužil, in to kakšno. Rekli so mu kar Kaiser Franz. Nogometni cesar.
Šport

Za mizo se je slišalo, da je Nemec bil težke bitke tudi z »našimi«, Branetom Oblakom, Danilom Popivodo in Draganom Džajićem.

Ko v moji družbi razglabljamo o tem, katera od nogometnih lig v Evropi je komu najbližja, sem pogosto deležen začudenih pogledov, ko izjavim, da je meni nemška bundesliga. To je najbrž moč pripisati dejstvu, da je v devetdesetih na prehodu iz osnovnošolskih let v srednješolska v domač kraj prišla kabelska televizija. Sobotni popoldnevi so tako postali rezervirani za kanal Premiere in prenose tekem prve nemške lige, nedeljski dopoldnevi pa za kanal DSF in oddajo Doppelpass, v kateri so analizirali te tekme. Še danes lahko brez težav naštejem vse izraze, ki jih je na zgolj tri minute dolgi tiskovni konferenci uporabil Giovanni Trapattoni, ko je drugič v tistem obdobju kot glavni trener sedel na klopi Bayerna iz Münchna in mu ni šlo vse po načrtih. Zaradi slabih predstav se je spravil na igralce, kot so bili Basler, Strunz in Scholl, konferenco pa sklenil z znamenitim stavkom: »Ich habe fertig!« Italijana takrat pred televizijskimi zasloni ni mogel umiriti niti legendarni Franz Beckenbauer.

Za Beckenbauerja sem prvič slišal že kot otrok, ko se je za mizo zbralo naše ožje ali širše moško sorodstvo. Med pogovori o tem, kako je bilo, ko je v vojašnici v Novem Sadu stražarje brila košava, ali kako brezhibni so morali biti tovornjaki na letališču Pleso, ker si je manevre Sloboda 70 ogledal sam maršal Tito, seveda niso mogli mimo nogometa. V teh debatah se je o Nemcu vedno govorilo z izbranimi besedami, kot tudi o njegovem Bayernu in Nemčiji, s katerima je v sedemdesetih letih osvojil evropski in svetovni prestol ter pokoril klubsko konkurenco v takratni različici lige prvakov. Beckenbauer je v dresu Bayerna odigral 584 tekem in dal kar 75 golov, kar je neverjetno število za takratne branilce, za reprezentanco je odigral 103 tekme in zabil še dodatnih 14 golov. Eden njegovih največjih nasprotnikov je bil Johan Cruyff s svojo Nizozemsko in njeno filozofijo totalnega nogometa. Za mizo pa se je slišalo, da je Nemec bil težke bitke tudi z »našimi«, Branetom Oblakom, Danilom Popivodo in Draganom Džajićem.  

Verjetno največji nemški nogometaš vseh časov si je v tistih časih, ko so športni novinarji še skoparili z vzdevki, drugo ime vseeno prislužil, in to kakšno. Rekli so mu kar Kaiser Franz. Nogometni cesar. Igral je na danes že skoraj izumrlem položaju libera, torej prostega branilca, ki je ob obrambnih nalogah skrbel še, da je žoga od vratarja čim prej prišla v napad. Odlikoval se je z eleganco, igralno inteligenco in predvidevanjem dogodkov, s katerim se je ognil kočljivim zapletom in prekrškom. In žogo mu je bilo nemogoče vzeti. Kot je dejal še eden njegovih največjih nasprotnikov, angleški napadalec Kevin Keegan: »Natančno sem vedel, kaj bo naredil z žogo, in točno to je naredil. Ampak čeprav sem to vedel, mu žoge nisem mogel vzeti.«

Franz Beckenbauer je bil uspešen tudi kot selektor nemške reprezentance. Leta 1986 je elf popeljal do finala mundiala z Argentino, dve leti pozneje je bil z Nemčijo na evropskem prvenstvu tretji, v Italiji pa se je z naslovom svetovnega prvaka maščeval argentinski ekipi na čelu z Diegom Maradono. Takrat je surovo moč Nemcev v prvem krogu občutila tudi jugoslovanska reprezentanca. Z dvema zadetkoma Lotharja Matthäusa se je tekma končala s 4 : 1. Mimogrede: na tekmi je Srečko Katanec odigral vseh 90 minut. Nemci so na SP 1990 šli do konca, Jugoslovani pa do četrtfinala z Argentinci in treh zgrešenih enajstmetrovk. Šport res piše izjemne zgodbe, zgodovina pa je hotela, da so se v dobrih treh letih za vedno poslovile tri nogometne veličine, ki si zaslužijo mesto v elitni enajsterici vseh časov: 25. novembra 2020 Maradona, 29. decembra 2022 Pele in zdaj še Beckenbauer. In še ena zanimivost: v zgodovini nogometa sta zgolj še Brazilec Mario Zagallo, ki je prav tako umrl letos, in Francoz Didier Deschamps proslavila svetovni naslov tako v igralski kot selektorski vlogi.

Beckenbauer je bil po igralski in selektorski upokojitvi uspešen še kot nogometni funkcionar: 15 let je bil predsednik Bayerna, bil pa je tudi podpredsednik nemške nogometne zveze in je od leta 1998 vodil priprave Nemčije na organizacijo nadvse uspešnega svetovnega prvenstva v nogometu leta 2006. Nemški elf je vmes na SP 2002 spet prišel do finala, a izgubil z Brazilijo. Pravzaprav je Franz Beckenbauer v življenju in v karieri osvojil vse, kar se je osvojiti dalo. Tudi zaradi njega se je Gary Lineker, še en angleški nogometaš, ob porazu svoje reprezentance na polfinalni tekmi z Nemčijo na SP 1990 po enajstmetrovkah (v rednem delu je zadel za 1 : 1), domislil še danes aktualnega reka, da je nogomet preprosta igra, v kateri se 22 mož devetdeset minut podi za žogo, na koncu pa vedno zmagajo Nemci. 

beckenbauer nogomet kaiser kolumna