»Ko sem bil star štiri leta, sem začel brcati žogo, za to je zaslužen predvsem moj oče, ki je tudi igral nogomet. Kmalu sem se kot igralec pridružil mlajšim selekcijam v domačem nogometnem klubu, od tam sem šel k Muri, kjer sem preživel nekaj let, nato pa sem pet let igral v mlajših selekcijah v Mariboru,« je svojo pripoved začel enaindvajsetletni Tomi Horvat. Po preteku mladinskega obdobja se je pred tremi sezonami vrnil k Muri, saj se mu je zgodba razvoja kluba zdela zelo dobra, prav tako se je veselil dela pod taktirko trenerja Anteja Šimundže. »Imel sem občutek, da tu res lahko napredujem, zato vrnitve ne obžalujem.« Pot nogometaša, ki želi uspeti, po besedah Horvata ni vedno preprosta. »Včasih je bilo res težko. Ko sem bil v Mariboru in sem igral s starejšimi fanti, je bilo potrebnega kar nekaj časa, da sem se privadil na igro, soigralce. Vendar mislim, da mi je šlo dobro. Vsaka nova sezona namreč prinese neko napredovanje, s tem so tudi igre posameznika vedno boljše.«
Turniščan, ki na treningih daje vse od sebe, je standardni član prve enajsterice soboškega nogometnega kluba. Velja za vsestranskega nogometaša, ki lahko igra na različnih položajih. Kot sam pravi, je tehnično dobro podkovan, ima dober strel in je hiter, vse to pa ustreza soboškemu strategu Šimundži, zato mu nameni veliko igralnega časa. »To, da sem skoraj vedno v prvi enajsterici, je velika čast. S tem ko prebijem več minut na igrišču, se razvijam. Ker še spadam med mlajše igralce, je to toliko pomembneje, saj želim še napredovati. Tudi zato je nujno, da sem na treningih vedno fokusiran in trdo delam. Konkurenca med nami je namreč velika, saj je na vseh igralnih položajih več igralcev.« S soigralci, s katerimi vsakodnevno preživi kar nekaj ur na nogometnih igriščih, se sicer zelo dobro razume. Pravi, da so kot velika družina in se družijo tudi zunaj nogometnih zelenic. »Največ prostega časa preživim s Kevinom Žižkom, pa tudi z Amadejem Marošo, s katerim se skupaj voziva na treninge.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Bine Pušenjak se je vrnil z zdravljenja v tujini, doma so jim pripravili sprejem
Bine Pušenjak je pri dveh letih in pol zbolel za tumorom osrednjega živčevja. Zadnjih šest tednov so z družino preživeli v Italiji na zdravljenju.
Igrati za reprezentanco je čast
Vezni igralec, ki bo marca dopolnil dvaindvajset let, se je zaradi nogometnega znanja, ki ga kaže na igrišču, prebil tudi do igranja za slovensko reprezentanco. Prvič je barve Slovenije zastopal pred sedmimi leti, ko se je reprezentanca U16 pomerila z vrstniki iz Avstrije, in vse od takrat je standardni član državnih selekcij. »Za nogometaša je velika čast, ko lahko zaigra za reprezentanco. Mislim, da si vsi želimo vpoklica in nošenja dresa z državnim grbom,« pravi Horvat, ki si želi nekoč zaigrati tudi za A-reprezentanco.
Ker se bliža evropsko nogometno prvenstvo za reprezentance U21, ki ga bosta gostili Slovenija in Madžarska, upa, da ga bo selektor tudi tokrat vpoklical. »To bi me res zelo razveselilo, saj gre za enega najboljših nogometnih turnirjev za mlade. Zelo lepo bi bilo, če bi lahko bil zraven in pomagal soigralcem.« Kot še dodaja, se mu ne zdi upravičena trditev nekaterih, da so turnirji mladih reprezentanc manj zanimivi in manj pomembni. »Večina nogometašev, ki so danes zvezdniki svetovnega kova, je morala nekje začeti. To je res prava priložnost, da se dokažeš in prideš do višjega nivoja in igranja v boljših ligah,« je jasen sogovornik. Opozarja, da se bo mlada slovenska reprezentanca v skupinskem delu evropskega prvenstva pomerila z res težkimi nasprotniki. »Mirno lahko rečem, da gre za skupino 'smrti', saj imajo vse tri reprezentance zelo dobre posameznike, ki igrajo v najboljših nogometnih klubih. Vse tekme bodo težke, vendar menim, da bo naša prednost domači teren. Vsekakor si želim, da bi prišli čim dlje.«
Brez navijačev ni isto
Mladi nogometaš, ki je črno-belim iz Murske Sobote obljubil zvestobo do 31. decembra 2023, želi s klubom doseči še kak uspeh, ponosen pa je tudi na vse dosedanje dosežke. »Največji klubski dosežek doslej je pokalni naslov, pa tudi preboj v kvalifikacije za evropsko ligo, kjer smo s soigralci odigrali kar nekaj dobrih tekem. Seveda si vsi želimo, da bi nam to uspevalo tudi v naslednjih letih in bi postali državni prvaki.« Poleg omenjenega je Turniščan, katerega vzornik je argentinski nogometni virtuoz Lionel Messi, posebej ponosen na zadetka, ki ju je leta 2018 dosegel na tekmi z ljubljansko Olimpijo, potem ko je v igro vstopil kot rezervist in Muri priigral pomembno točko. »To je bilo res nekaj zelo lepega. Niti mislil si nisem, da lahko tako spremenim potek tekme. V igro sem vstopil, da bi naredil čim več, da bi dvignil nivo, potem pa mi je v izdihljajih tekme uspelo nekaj neverjetnega.«
Sogovornik, ki sam zase pravi, da je vztrajen, komunikativen in vedno vesel, komaj čaka, da bo lahko v kratkem s soigralci ponovno igral pred polnimi tribunami, saj tekme brez navijačev po njegovem mnenju niso prave. »Ni takšnega zagona, čeprav vedno želiš zmagati. Navijači ti dajo dodatno energijo.« Energije za napredovanje in razvoj v nogometu mu sicer ne manjka. Vselej si prizadeva biti še boljši in bolj trdo delati, saj sanja tudi o tujini. »Nekoč bi rad zaigral v enem izmed klubov šestih najboljših evropskih lig. Vendar se mi nikamor ne mudi, v soboškem klubu se počutim zelo dobro,« še pove Horvat in poudari, da mu ne bi uspelo brez podpore domačih.
