»Kdor ne spoštuje preteklosti, ni vreden prihodnosti,« je gotovo rek, v katerem je veliko resnice. Tega se očitno zavedajo tudi v Fazaneriji in si prizadevajo na pravšnji način zaznamovati častitljiv črno-beli jubilej. Bilo je 16. avgusta 1924, ko so v dvorani hotela Dobray v okviru športnega kluba Mura ustanovili več odsekov, med njimi tudi nogometnega. Tako se je začelo, 100 let pozneje, po mnogih bleščečih in manj bleščečih mejnikih, ki so si podajali roke, je Mura za ravnico več kot »le« nogometni klub.
»Nevidni« ljudje
V tem dolgem obdobju so bili del kluba številni, ki so na takšen ali drugačen način pustili globok pečat. V prvi vrsti igralci, predsedniki, trenerji, toda med njimi so tudi »nevidni« ljudje. In ni jih malo. V to skupino gotovo spadajo ekonomi. Brez njih klub ne bi mogel obstajati, živeti. Da so imele vse selekcije murašev vedno čisto opremo, da so bili na igrišču v vsakem trenutku vzorno urejeni, da je bila zunanja podoba ekip lična, brezhibna, je skrbel tudi Marjan Matjašec. Predajal se je svojemu delu, verjeli ali ne, polnih 20 let! Je nekaj posebnega. Je mož, ki se lahko pohvali z najdaljšim stažem med črno-belimi. Igralci, trenerji, predsedniki so prihajali in odhajali, on je ostal. Vse od leta 1993 do 2013. Nadaljeval je družinsko tradicijo, nekaj let pred njim je namreč to delo opravljal njegov oče. »Kar precej sem mu pomagal in se naučil, kako se stvarem streže. To mi je prišlo prav, ko sem ostal brez službe in potem kmalu izvedel, da Mura potrebuje ekonoma. Ali hišnika, kakor hočete. Z očetom sva zamenjala vlogi, zdaj je on pomagal meni.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(KAVČ #15) Nika Kovač: "Redko sem očarana, doma so me učili, da moram biti kritična – še posebej do politikov"
Sociologinja, antropologinja in vodja Inštituta 8. marec je postala sinonim za gibanja, ki spreminjajo družbo – od pravic žensk in enakopravnosti do pitne vode, medijske svobode in volilne participacije.
Hollywood, Las Vegas ...
Tudi pred 100 leti je ekipa štela 11 igralcev, tudi pred 100 leti je bilo treba za zmago žogo spraviti v mrežo enkrat več od nasprotnika, ampak vmes je nogometna igra kljub temu doživela korenite spremembe. Še več, zgodila se je revolucija. Tako kot vse, se razvija tudi najpomembnejša postranska stvar na svetu, marsikaj se je spremenilo tudi na področju, za katerega je bil zadolžen naš sogovornik. »Ojojoj ...« je globoko vzdihnil, ko je pred dnevi po daljšem času znova obiskal »podzemlje« glavne tribune v Fazaneriji. »Hollywood, Las Vegas ...« je smehljaje pristavil, ko ga je na nekdanjem delovnem mestu »pozdravila« kopica pralnih in sušilnih strojev, ki so delali sto na uro. Takšen odziv je zelo nazorno razkrival, da je bilo v njegovih časih zelo drugače. Veliko bolj skromno. »Na začetku sem imel na voljo tri male gospodinjske pralne stroje, ki skoraj nikoli niso prenehali obratovati. Samo predstavljajte si, koliko opreme potrebujejo vse selekcije, od najmlajše do članske. In tako iz dneva v dan. Še dobro, da je bil pokojni Jože Györek, ki je imel servis pralnih strojev, zaljubljen v Muro, in ko se je zgodila kakšna okvara, je vedno poskrbel, da je bila ta nemudoma odpravljena. Vsa ostala naročila so v tem primeru morala počakati. Nato sem kmalu dobil še prav tako gospodinjski sušilni stroj, kar pa seveda ni spremenilo dejstva, da smo sušili na prostem. Med drevesi sem imel nategnjenih 200 metrov 'štrika', tribuna je bila prav tako primeren prostor. Nevšečnosti ni manjkalo. Še najbolj neprijetno je bilo, ko so kmetje na sosednjih poljih zlivali gnojnico in je zapihal veter. Včasih je bil smrad neznosen, kar je pomenilo dodatno delo, a smo se nekako znašli in zadeve sproti urejali. Sčasoma je tehnologija razumljivo napredovala, tudi mi smo se vse bolj modernizirali. Bilo je lažje, a še vedno vse skupaj ni bilo niti blizu temu, kar je danes. Seveda pa je prav, da so pogoji dela na primerni ravni,« je pripovedoval Marjan Matjašec.
Tudi Ćiro je iskal žogo
Sodeloval je s številnimi trenerji, v prekmurskem nogometnem hramu so »stanovali« tudi prenekateri ugledni strokovnjaki s področja nekdanje Jugoslavije. »Uf, nisem štel, koliko trenerjev sem 'zamenjal', a gotovo jih je bilo vsaj 20. Prej več, vendar je obenem res, da so se nekateri vračali in bili večkrat na klopi Mure.«
O tem, s katerim mu je bilo najlažje ali težje, legendarni ekonom ni želel pretirano razpredati. »Ključnega pomena je, da ima trener avtoriteto. Potem je vse in vsem lažje. Z nobenim nisem imel težav, z vsemi je bilo lepo delati, z vsakim na svoj način. Vsakemu se je bilo treba v določeni meri prilagoditi, potem ni bilo nikakršnih problemov. Če že moram koga izpostaviti, je to Ćiro Blažević. Od njega sem se ogromno naučil. On je bil zares izjemna avtoriteta in velik zagovornik reda. Niti po naključju se ni smelo zgoditi, da na treningu vsi igralci ne bi bili enako oblečeni. Pravilo je bilo jasno: črne hlačke in bela majica ali obratno. Kaj drugega nikakor ni prišlo v poštev, ni smelo biti nikakršnih odstopanj. Pravila za vse vremenske razmere so bila natančno določena. Res je bil zelo pedatnen in tudi odgovoren, ničesar ni smelo zmanjkati. Če smo po vadbi pogrešali kakšno žogo, jo je tudi sam iskal. Hej, trenerju vseh trenerjev je bilo mar za žogo ... Šele smo ko smo jo našli, je ekipa lahko zapustila igrišče ali se na pripravah vrnila v hotel. Da, takšen je bil.«
Skupaj s policisti »švercal« sodnike s stadiona
Tudi z igralci je bilo seveda treba določiti »pravila igre«, da je sistem lahko deloval. »Saj veste, kako je s tem. Kot povsod in v vsaki skupini. Večina je spoštovala dogovorjeno, a vedno so bile tudi izjeme, dva ali trije igralci, ki so bili površni in pozabljali na hišni red. Toda imeli smo učinkovite metode, tudi zabavne, da se je to spremenilo. Za njihovo korist, da so se naučili reda, obenem je bilo lažje meni. Naposled kakšnih večjih težav ni bilo nikoli. Zame je bilo pomembno, da so trenerji in igralci spoštovali moje delo. Ter moje 'verstvo', kot sem poimenoval svoj delovni prostor. Takšen odnos v največji meri olajša sodelovanje, pravzaprav je nujno potreben, da smo na koncu lahko vsi zadovoljni,« pravi Marjan Matjašec in izpostavlja najlepši trenutek, ki ga je doživel kot muraš. »Takrat me resda bilo več v klubu, toda najlepši je prvi in za zdaj edini naslov prvaka. To so bili trenutki nepopisne sreče. O tem smo sanjali. Drznem si verjeti, da je v tem pokalu tudi nekaj mojega. Da je v tem mozaiku vsaj en majhen košček moj. Zraven pa sem bil pri prvi pokalni lovoriki, kar je bilo prav tako sijajno doživetje. Vse to je z besedami težko opisati,« je s kar malce tresočim glasom pripovedoval nekdanji ekomom Mure, ki je bil prisiljen včasih poprijeti tudi za »priložnostna dela«. »Dogajalo se je marsikaj, včasih se je bilo treba v hipu odzvati. Med drugim sem denimo skupaj s policisti 'švercal' sodnike, da so ob Ledavi lahko zapustili stadion pred razjarjenimi navijači. Počeli smo številne reči. Zgodb in anekdot je ogromno. Dovolj jih je za film, za več filmov.«
Za nič mu ni žal
Danes se z veseljem ozre nazaj. »Bilo je lepo. Čudovito. Bili so krasni, a bili so tudi težki trenutki. Kričali smo od navdušenja, jokali zaradi razočaranj, se prepirali … Izmenjavala so se raznorazna čustva. Tako pač je v športu in življenju na splošno. Ampak bilo je zelo lepo. Spomini so nadvse prijetni, stkal sem številna prijateljstva, ki ostanejo za vedno. To je bogastvo. Mislim, da lahko kjer koli na področju nekdanje skupne države koga pokličem, če kar koli potrebujem. Povsod lahko srečam naše fante, ki sem jim pral drese, hlačke, nogavice. In sem dobrodošel. To nekaj pomeni,« pravi Marjan Matjašec. Mož z najdaljšim stažem v Muri … »O tem do zdaj sploh nisem razmišljal. Nisem niti pomislil na kaj takega, vsekakor pa sem na to ponosen. Ni majhna stvar tako dolgo biti del tako uglednega kluba s tako bogato tradicijo, ki tukajšnjemu okolju toliko pomeni in je v svoji zgodovini doživel in preživel vse, kar je mogoče. Marsikaj smo dali skozi, a za nič mi ni žal,« je sklenil Matjašec.
Svečana akademija, »močna« tekma, Murina noč ...
Čast in veliko odgovornost, da je prvi mož Mure ob njeni stoletnici, ima Robert Kuzmič. Leta 2015 je v navezi z Denisom Rajbarjem, ki se je nedavno umaknil iz Fazanerije, in ob pomoči že pokojnega ruskega poslovneža Antona Hozjajnova črno-bele začel dvigovati iz pepela. Resnici na ljubo je potreboval kar nekaj časa, da je največje dvomljivce prepričal o svoji verodostojnosti in resnosti namenov, naposled je ekipo pripeljal na vrh slovenskega nogometa in v skupinski del konferenčne lige, kjer je na začudenje celotne Evrope položil nikogar drugega kot veliki Tottenham.
Vodilni možje kluba si kakopak prizadevajo, da bi na dostojen način zaznamovali stoletnico kluba. Za to priložnost je predvidena prijateljska tekma z uglednim evropskim klubom, pogovori v tej smeri so že stekli, brez slavnostne akademije, razumljivo, prav tako ne bo šlo, v čast častitljivega jubileja bodo pripravili tudi Murino noč z atraktivnimi gosti in še kaj se bo našlo.