»Da, profesionalni šport ženske odvrača od njihovega poslanstva, biološka ura pa tiktaka. Profesionalni šport ima tudi ogromno kvarnih dejavnikov, ki ženske uničuje. Podobno je tudi drugod. Izročilo ni kar tako in točno pove, kje se ženska res uresniči in kje je svobodna.«
To je izjava duhovnika in gimnazijskega profesorja Andreja Vončine, ki je postala najbolj seksistična izjava leta 2021/2022 v izboru spletnega portala spol.si in kolektiva Rdeče zore. Žensko je avtor reduciral na njeno reproduktivno funkcijo, obenem pa paradoksalno zatrdil, da bo ženske osvobodilo šele omejevanje v sprejemanju njihovih odločitev. Gre za le eno v vrsti izjav krščanskih fundamentalistov, ki so februarja razburjali javnost z mnenjem, da ženske v vrhunskem športu nimajo kaj iskati ter da so lahko srečne samo, če rojevajo otroke. In vse to v času zimskih olimpijskih iger v Pekingu, kjer so Slovenke navduševale domačo in mednarodno javnost.
Ženske v športu je tema številnih raziskav, prav tako je bilo prelitega veliko črnila o razmerju med spoloma in njuni enakovredni obravnavi na tem tudi medijsko zelo priljubljenem področju. Udejstvovanje žensk v modernem športu ni nobena eksotika in v marsikateri državi imajo status velikih zvezdnic. So pa razlike na nekaterih področjih še vedno prisotne, vpeti v šport poudarjajo neenakost pri medijski zastopanosti in plačilih. Kako na vse to gledajo, smo v luči meseca žensk povprašali nekaj pomurskih športnic. Zanimalo nas je tudi, kako ocenjujejo razvojne perspektive panoge, v katero so vpete, in ali je za odmevnejše rezultate treba oditi v tujino.
Šport način življenja
Hokejistka Andreja Rituper, ki igra v Hokejskem klubu Zrinjevac iz Zagreba, pravi, da je odnos okolice do njene ekipe pozitiven, spodbuden in igralke nikoli niso čutile pritiska, da ne bi bile v vrhunskem športu. »Izjave krščanskih skrajnežev so nas vse kar malo šokirale, ker takšnih komentarjev v letu 2022 ni nihče pričakoval. Meni so vrhunske športnice vzornice in jih rada spremljam na tekmovanjih v različnih športih,« pravi. Doda, da je šport zanjo način življenja, ki jo osrečuje, prek njega je spoznala veliko prijateljev, prav tako ji daje svobodo, moč in motivacijo.
Kako pa gleda na razlike med športniki? »Med spoloma se kažejo zelo velike razlike, še posebej v plačilih, kar za sabo potegne tudi slabše možnosti za trening. Plača je v večini športov odvisna od zanimanja za ta šport, moški športi so medijsko bolje pokriti, bolj popularni in prinašajo več denarja. Tako imajo moški v primerjavi z ženskami večje denarne nagrade na tekmovanjih, več sponzorjev in tudi boljše plačilo po pogodbi.« Kot panogo, v kateri skušajo odpraviti plačno neenakost, navede tenis, največja pa se po njenem mnenju kaže v nogometu. Rituperjeva podpira to, da bi se neenakosti odpravile oziroma vsaj zmanjšale. »Vrhunske športnice enako vlagajo v kariero kot vrhunski športniki in si zato zaslužijo enakovredno plačilo,« je jasna.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(VIDEO) Tako poteka pravilna vožnja v spornem dvopasovnem krožišču v Lendavski ulici
Pri vključevanju v krožišče z dvema prometnima pasovoma moramo najprej zapeljati na levi oz. notranji prometni pas, če krožišča ne nameravamo zapustiti pri prvem izvozu. V krožišču v Lendavski ulici v Murski Soboti se večina voznikov tega ne drži.
V hokeju na travi razlik med spoloma sicer ne čuti, bolj opazne so v primerjavi z drugimi športnimi panogami. »Pri nas ni razlike med moško in žensko ekipo, ker od hokeja v Sloveniji ne moreš živeti. Ta panoga pri nas ni medijsko popularna, zato težko pridemo do sponzorstev in financ. Igralci moramo hoditi v službo, kar pomeni, da se ne moremo v celoti posvetiti svoji športni karieri. S tem dosegamo slabše rezultate, kot bi jih lahko v primerjavi z drugimi evropskimi ekipami,« poudarja športnica. Obenem pristavi, da ni povsod tako, saj je hokej na travi ponekod zelo priljubljen. »Kot primer lahko dam Argentino, kjer je bila hokejistka na travi Luciana Aymar, ki ima v državi zavidljiv ugled, športnica leta in je za las premagala zelo popularnega Lionela Messija.« Po njenem mnenju je treba v tej panogi, če želiš igrati na profesionalni ravni, priložnosti iskati v tujini. Nadeja pa se, da se to v prihodnje spremeni in hokej pridobi priljubljenost tudi v naši državi.
Komentarje presliši
Jasno je, da je eden tistih športov, kjer so razlike največje, nogomet, čemur pritrjuje tudi Špela Kolbl, članica Ženskega nogometnega kluba Nona Pomurje Beltinci in slovenska reprezentantka. »Največja razlika je seveda v denarju, kar po mojem mnenju ni pošteno. Prav tako imajo moški veliko boljše možnosti za treninge in v njih se vlaga veliko več kot v ženske. Menim, da prihaja do prevelikih razlik, kajti na koncu vsi treniramo in garamo za iste cilje, a nismo niti približno enako cenjeni in nagrajeni,« pove nogometašinja.
V zadnjih letih je ženski nogomet resda zelo napredoval in raste tudi zanimanje zanj. »Kot zanimivost naj omenim, da ko smo z reprezentanco gostovale na Nizozemskem, si je tekmo ogledalo več kot 20 tisoč ljudi, kar tudi kaže, da zanimanje raste.« Kolblova pri tem doda, da se ženski nogomet v zadnjih dveh letih razvija tudi v Sloveniji, predvsem je to zaznati v številu obiskovalcev tekem in medijski pokritosti. »Veliko več ljudi nas prihaja spodbujat na tekme, kar nam ogromno pomeni. Prav tako se veliko več pojavljamo v medijih, kar je velik plus za prepoznavnost ženskega nogometa. Sama sem z ekipo Pomurja že velikokrat nastopila v kvalifikacijah za ligo prvakinj ter se dvakrat uvrstila med 32 najboljših ekip v Evropi. To je zelo velik uspeh.« Zato nogometašinjam po njenem mnenju za odmevnejše uspehe ni nujno oditi v tuje lige.
Kolblova se s športom ukvarja že vse življenje. Prinesel ji je veliko discipline, organiziranosti, obenem pa obilo veselja in sreče. »Šport me sprošča in uči, kako se spoprijemati z vsakdanjimi težavami. Vsako oviro, ki ti jo življenje nastavi, lahko premagaš in greš čez njo. Ker se ukvarjam z nogometom, ki ga veliko ljudi še vedno vidi kot šport za fante, včasih dobivam kritike in razne komentarje, češ to ni šport za dekleta,« pravi, vendar teh komentarjev ne jemlje osebno, tistim, ki so takega mnenja, pa želi na igrišču dokazati, da se motijo.
S trebuhom za kruhom
Osemnajstletna košarkarica Blaža Čeh, ki je lani decembra podpisala prvo profesionalno pogodbo z Ženskim košarkarskim klubom Cinkarna Celje, meni, da se razlike med moškim in ženskim športom zmanjšujejo, in to ne le v športu samem, ampak tudi v družbenem življenju. »Če si športnica, si seveda želiš, da bi se stvari popolnoma izenačile, vendar je do tja še dolga pot. Moški športi dobivajo tudi v medijih bistveno več pozornosti, pri navijačih podobno, vendar se tam, kjer so tekmovanja prepletena, situacija bistveno izboljšuje,« pove in kot primera navede tenis in atletiko.
Tudi ona največ neenakosti opaža pri plačilih. »Ženske imamo načeloma podobne možnosti za treninge in nastope, so pa denarna sredstva v klubih in panožnih zvezah bistveno nižja. Veliko večino športnic opazijo le najbolj zagreti navijači, v medije pa prodrejo nekatere samo ob res izjemnih športnih uspehih. Lep primer je olimpijada, ko za nosilko medalje Glorio Kotnik prej večina ni niti slišala,« navede svež primer. S košarko se ukvarja izključno zaradi ljubezni do nje in v njem ne išče finančne koristi, poudarja. »Če bi to iskale, bi verjetno velika večina športnic kaj kmalu odnehala.«
Šport jo po njenih besedah izpopolnjuje v smislu napredovanja, doseganja dobrih rezultatov in navijaških spodbud. »Kar se košarke tiče, v Sloveniji obstaja le en profesionalen košarkarski klub v regiji, ki je košarkarsko uspešna. Žal močno zaostajamo za konkurenco v Evropi v finančnem smislu. Zato boljše igralke odhajajo v tujino že po 20. letu, s trebuhom za kruhom. A je tudi v tujini razlika v finančnem smislu med moškimi in ženskimi klubi zelo velika,« poudari Blaža Čeh.
Favorizirani športi so bolje plačani
Nika Bedič, igralka Badminton kluba Mladost Lendava, je najboljša športnica v Občini Lendava. Kategorizirana je kot perspektivna športnica in pravi, da se z neenakostjo lahko srečamo na vsakem koraku. »Sama do sedaj še nisem imela negativnih izkušenj. Če bi na primer že imela svojega sponzorja, ki bi kril stroške mojih nastopov na turnirjih, pa bi lahko primerjala, kaj in koliko sredstev prejmem in koliko sredstev prejme nekdo drug. Dokler pa vse športno udejstvovanje krijejo moji starši in klub, v katerem treniram, tega ne morem komentirati,« pove. Zaveda se, da se v športu vse začne in konča pri denarju. »Nekateri športi so favorizirani in bolje plačani, drugi pač ne. Nekateri se odločijo za šport zato, da s tem služijo in se z njim preživljajo, drugi bolj zato, ker jim je šport všeč in da nekaj naredijo za svoje zdravje.«
Šestnajstletnica meni, da je športni uspeh odvisen predvsem od posameznika in od tega, koliko truda vloži v dosego svojih ciljev. »Če si perspektiven in dosegaš dobre rezultate, te drugi opazijo in povabijo k sebi ali na treninge ali da jih zastopaš. V tem primeru lahko iztržiš nekoliko več, kot če ostaneš doma. Pri nas je z badmintonom lahko uspeti, ker ni velike konkurence, saj smo majhna država, drugod je to precej težje. Sama sem bila večkrat državna prvakinja, zmagujem tudi na mednarodnih turnirjih, kar je dokaz, da lahko športniki iz majhnih držav uspejo in konkurirajo večjim.« Igralka badmintona je še povedala, da od ukvarjanja s to panogo v Sloveniji ne moreš preživeti, ampak je treba pridobiti izobrazbo, čas, ki ostane, pa nameniti treningom. Sama trenira enkrat dnevno, medtem ko, tako pravi, drugod za lopar in žogico poprimejo dvakrat na dan.
Perspektivna športnica je tudi Lorna Zečiri iz Beltinec, članica Karate kluba Murska Sobota. Ta šport je začela trenirati pred osmimi leti, sedaj je kandidatka za mojstrski pas in se aktivno udeležuje tekmovanj, ki jih organizira Karate zveza Slovenije, ter mednarodnih tekem. »Uspešnost slovenskih športnic na olimpijskih igrah je velik zgled za vse ženske, ki si gradijo športno pot. Vsak športni dosežek v Sloveniji je dokaz, da se vložen trud in čas poplačata z odličnimi rezultati. Organiziran šport je dejavnik krepitve socialne vključenosti v ekipo, klub, trening. V moji okolici mi ljudje dajejo vso podporo in s tem pridobivam motivacijo za naprej,« pravi športnica in dijakinja 1. letnika Srednje zdravstvene šole Murska Sobota. Obenem poudari, da se pojavljajo tudi negativni stereotipi, povezani z borilnimi veščinami.
»Bojevanje je bilo v preteklosti domena moških, vendar so se skozi zgodovino začele pojavljati tudi ženske. Kljub temu da živimo v civiliziranem svetu, se še vedno dogaja, da smo žrtve raznih oblik nasilja. Ženske so enako uspešne kot moški, lahko se naučijo vsake borilne veščine, pri tem pa pridobijo pogum, samozavest, telesno kondicijo in spretnost,« opiše. Šport po njenem mnenju pripomore tudi k ustvarjanju boljše samopodobe ter k izoblikovanju športne identitete.
Največji dosežek Zečirijeve doslej je tretje mesto v športnih borbah na lanskem svetovnem prvenstvu v Romuniji. V svoji panogi razlik pri obravnavi spolov ni zaznala, je pa kot problem navedla, da država karateja ne financira. »Težava z denarjem se kaže tako, da vse treninge in tekmovanja plačujemo sami.« Karate tudi ni olimpijski šport, a obstaja možnost, da bo uvrščen v program olimpijade čez dve leti v Parizu. Za to se zavzema tudi Olimpijski komite Slovenije. »Imamo popolno podporo komiteja, saj želijo, da imajo vsi borilni športi enake možnosti,« sklene Lorna Zečiri.