Štiriindvajseti maj 1995 je bil sončna sreda, a napovedane so bile plohe, tudi nevihte. Hladno prho je sicer že zjutraj doma doživel avtor te kolumne. Med vrsticami je moledoval za opravičilo, da bi lahko na povratno pokalno tekmo med Muro in Publikumom odšel še pred koncem pouka. Ni se najbolj veselil dveh ur predavanj profesorice biologije o mitohondrijih. Bolj ga je mikala družba na severni tribuni Fazanerije. Na tribuni ob Ledavi, takrat še brez strehe in sedežev, bi se njegovi začeli zbirati že kmalu po 12. uri. Seveda so starši dobro vedeli, za kaj gre v tem prepričevanju, ker so mladca večer prej ujeli pri točenju domačega rdečega vina iz jurke v 1,5-litrske plastenke. To je bil obljubil navijačem, ki so ga čakali na stadionu. Da ne bo treba česa podpisovati, kak ukor ali podobno, kot smo že, so tisto jutro še zabičali roditelji gimnazijcu, preden si je na hrbet oprtal star zelen nahrbtnik iz skladišč JLA in odšel na avtobus. Težak je bil njegov tovor, vendar ne zavoljo učbenikov.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(KAVČ #15) Nika Kovač: "Redko sem očarana, doma so me učili, da moram biti kritična – še posebej do politikov"
Sociologinja, antropologinja in vodja Inštituta 8. marec je postala sinonim za gibanja, ki spreminjajo družbo – od pravic žensk in enakopravnosti do pitne vode, medijske svobode in volilne participacije.
Bolj se je bližala ura biologije, bolj je bilo jasno, da se bo šlo še med poukom v Fazanerijo.
Ure v šolskih klopeh smo si tisto dopoldne s sotrpini, ki so vsi po vrsti doživeli enak jutranji scenarij, ko so prosili za opravičila, krajšali z revijo Ekipa, na naslovnici katere sta pokal NZS v boksarski pozi držala Publikumov Simon Sešlar in Murin Damjan Gajser, danes pomočnik trenerja Mure. Bolj se je bližala ura biologije, bolj je bilo jasno, da se bo šlo še med poukom v Fazanerijo. Seveda se je šlo. Kar v koloni. Okrepljeno četo rediteljev in varnostnikov se je ob tako zgodnji uri na stadionu zlahka pretentalo, tako da se je na severno tribuno pretihotapilo marsikaj. Najprej je bila na sporedu tekma za mladinski pokal NZS, na kateri so Dejan Nemec, Fabijan Cipot, Sebastjan Vogrinčič, Goran Ristić, Matej Fras in preostala druščina premagali ljubljansko Olimpijo. Nato je šlo zares. Ploha ni zmotila vročega črno-belega srca. To je utripalo še hitreje.
Napovedani finale 24. junija pa je vseeno že danes bistvo sezone; odločilen dan v koledarju, označen s krepko za slehernega navijača.
Z odličnim izhodiščnim izidom 1 : 1 s prve tekme v Celju, na kateri je po zadetku Sešlarja iz najstrožje kazni za Muro izenačil Bojan Rous – danes je vodja kriminalistične policije Policijske uprave Murska Sobota –, je legendarni trener Marin Kovačić tekmo začel zelo previdno. Na zelenico so pritekli Robert Volk, Franc Cifer, Vladimir Kokol, Peter Breznik, Andrej Poljšak, Haris Alihodžić, Danijel Brezič, Damjan Gajser, Robert Belec, Marijan Bakula in Nedeljko Topić. Na igrišče je stopil še Adamo Baranja. Odločitev je padla v 84. minuti, ko so Celjani na sredini igrišča izgubili žogo. Brezič, ki je prvi prišel do okroglega usnja, je lepo podal do Topića, ta pa je s kakih 14 metrov z zunanjim delom stopala žogo poslal v spodnji kot nasprotnikovih vrat. Čuval jih je Branko Zupan, zdajšnji strokovni komentator nogometnih tekem na nacionalni televiziji. Bil je brez moči. Topića ni zmogel ustaviti niti Safet Hadžić, takrat osrednji branilec Celja, danes trener Olimpije. Na severu se je slavilo in pelo že pred zadnjim žvižgom sodnika Žarka Vidalija, ki je na trenutke s svojimi odločitvami jezil gledalce. Vse drugo je zgodovina.
Finale se namreč ne igra, kot je zadnjič po televiziji rekel Zupan, finale se zmaguje.
Dan po finalu, četrtek, se je začel z razredno uro, če se prav spomnim. Protesti in ugovori, češ da smo med 4500 gledalci ob največjem uspehu športa v Pomurju do takrat predstavljali šolo in se na tekmi zaradi dobljenih izkušenj izoblikovali kot odrasli ljudje, niso zalegli. V žep obrabljenega nahrbtnika je še pred koncem pouka zaradi neopravičenih ur romal ukor. Razrednik je že za petek na papirju zahteval avtogram staršev. Ti tega ukora še do danes niso podpisali, navijač pa si spet brusi glasilke. Stisnjena pest je že v pripravljenosti, vendar je treba najprej v polfinalu preskočiti tekmece iz Kidričeve. Žal ne doma, temveč zaradi epidemioloških razmer na Brdu. Napovedani finale 24. junija pa je itak vseeno že danes bistvo sezone; odločilen dan v koledarju, označen s krepko za slehernega navijača. Finale se namreč ne igra, kot je zadnjič po televiziji rekel Zupan, finale se zmaguje. Spet podpišem ukor.