Simon Horvat, ki je pred leti že skrbel za spletno stran nogometnega kluba Mura, ter naš sodelavec in fotograf Aleš Cipot urejata spletno stran NK Mura skozi čas. Ta bo še posebej velik pomen dobila leta 2024, ko bo Mura slavila stoto obletnico ustanovitve. V veliko pomoč ste lahko tudi vi. Horvat in Cipot namreč opažata, da imajo simpatizerji Mure doma precej časopisnih izrezkov, slik, vstopnic s tekem in podobno. Zato vas vabita, da svoje gradivo delite z njima, in z veseljem ga bosta dodala v mozaik klubske zgodovine, na veličasten način pa bo vse to predstavljeno tudi ob stoletnici Mure. Informacije lahko pošljete na elektronski naslov: info@nkmura.si.
Muro je v vsej njeni zgodovini vodilo 29 predsednikov. Najdlje je bil na čelu kluba Ernest Hoyer, ki je to funkcijo opravljal polnih štirinajst let, od leta 1955 do 1969. Bil je deseti predsednik Mure.
Rodil se je leta 1909 kot sedmi otrok v stari hiši staršev v Lendavski ulici v Murski Soboti. Kot mlad gospod, ki je bil znan po izredni eleganci in urejenosti, se je v Ljubljani učil za trgovca. Ženo Slavico Stajnko je spoznal v Ljutomeru, kamor je pogosto zahajal kot član društva Sokol. Poročila sta se leta 1938 in se preselila na Jesenice, kjer se mu je rodila prva hčerka Erna. Pred drugo svetovno vojno je imel Hoyer na Jesenicah trgovino z metrskim blagom.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(NAPOVED) To prinaša novi Vestnik
Četrtek je dan za Vestnik in tokrat vas vabimo k branju naslednjih zanimivih vsebin.
Vojne razmere so prisilile mlado družino, da se je preselila nazaj v mirnejšo Mursko Soboto. Kasneje je bila hiša na Jesenicah v bombardiranju porušena. Tudi v Murski Soboti je odprl trgovino z metrskim blagom. Oskrboval se je v Budimpešti, kamor je pogosto zahajal in prinašal dragocena darila hčerki. Kupil je hišo v Ivanocijevi ulici v Murski Soboti, ki je bila njegov dom do smrti.
Med vojno je moral Madžarom dokazati, da ni Jud. Takrat je prišel do svojih družinskih korenin v Sudetih. Ob koncu vojne in leta 1948 je dobil še dva otroka, Sonjo in Štefana, ki je dobil ime po svojem dedku.
Kmalu po koncu vojne ga za precej časa nedolžnega vtaknejo v preiskovalni zapor. Po izkazani pravici in vrnitvi iz zapora je nadaljeval svojo poslovno pot. Kot cenjen človek in dober trgovec v Murski Soboti je kmalu po vojni postal nosilec več visokih družbenih funkcij. Bil je predsednik sveta za gospodarstvo pri Občinskem ljudskem odboru Murska Sobota, član upravnega odbora trgovinske zbornice ter sveta za šolstvo. Bil je tudi odlikovan.
Takoj po osvoboditvi in po nacionalizaciji trgovine je bil poslovodja podjetja Mitrop. Leta 1947 je prevzel mesto ravnatelja takratnih Mestnih podjetij v Murski Soboti, bil je več let vodja oddelka grosističnega podjetja Okrajni magazin, od leta 1954 pa je bil direktor trgovskega podjetja Potrošnik. To delo je opravljal 18 let, vse do upokojitve. Podjetje se je lepo razvijalo, Hoyer je priključeval manjša trgovska podjetja v Prekmurju, sezidal je prvo blagovnico v mestu. Ob odhodu v pokoj je doživel srčni infarkt. Še danes se ga mnogi starejši in mlajši Sobočani spomnijo kot uglednega in cenjenega sokrajana.
Ker tuji priimek Hoyer v povojnih časih ni bil zaželen, ga je za nekaj časa spremenil v Hojer, vendar je to odločitev pred smrtjo obžaloval. Družina je zato ponovno prevzela izvirni priimek. Umrl je leta 1983, pokopan je na Žalah v Ljubljani.
Dolga leta je bil vpet v nogometni klub Mura. V mlajših letih je tako kot oba brata igral nogomet, bil je branilec. Nogometno kariero je končal z dosmrtnim suspenzom, ker je kot vročekrvnež udaril »krivičnega« sodnika. V sezoni 1942/43 je postal član upravnega odbora, leta 1955 pa predsednik, nasledil je Milana Šušteršiča. Pri zbiranju denarja za NK Mura je bil izredno prizadeven in uspešen. V njegovem mandatu se je klub uvrstil v 2. jugoslovansko zvezno ligo, kar je bil eden največjih uspehov takratnega časa.
Za pomoč pri nastajanju članka se zahvaljujem Štefanu Hoyerju.