Nogomet je sopotnik Špurove že od desetega leta. Sprva je bila igralka, nato je pridobila trenersko licenco UEFA B, v zadnjem desetletju pa ne more brez sodniške oprave. Bolj ji je okolica govorila, da je okroglo usnje domena moških, bolj se je želela dokazati in to ji je tudi uspelo.
V oktobru ste bili verjetno precej medijsko oblegani, uspelo vam je namreč nekaj, kar ni še nobeni sodnici v Sloveniji. Kakšen je bil vaš debi v prvi ligi, ste se na srečanje med Aluminijem in Koprom kaj drugače pripravljali?
»Ja, res je, dobila sem več pozornosti medijev. Na tekmo pa sem šla tako kot na vsako drugo. Čeprav je bila ta nekoliko drugačna, prva tovrstna in na drugem nivoju. Ker so bile oči uprte vame, je bilo nekaj več pritiska, ampak to mi ni bilo v breme. Sem jo pa težko pričakovala, ker vedno, ko nekaj delaš, čakaš napredovanje, da lahko stopiš stopničko višje. Moram pa priznati, da je bilo neko navdušenje.«
Lahko rečemo, da ste debi doživeli dvakrat?
»Tekma je bila zaradi naliva po 16 minutah in 25 sekundah prekinjena. Prvi nastop je bil kratek, ampak sladek. Verjetno je bila takšna usoda. Prva tekma je bila mogoče malo težja, ker se je veliko govorilo o tej zgodovinski stvari, drugi del debija, če lahko tako rečem, pa je bil že drugačen. Vsekakor čudovito doživetje.«
Kaj vam pomeni ta dosežek, čast, da ste bili v nečem prvi?
»Neko dodatno težo dam tej besedi prva, ker tega v Sloveniji še ni bilo. Se pa ženski nogomet čedalje bolj razvija, UEFA z Aleksandrom Čeferinom na čelu daje v zadnjih letih več poudarka temu. Do tega, da bi ženska sodila v moški prvi ligi, bi nekoč nedvomno prišlo, da je ta čast pripadla meni, pa je toliko bolje.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(FOTO) V Monoštru odprli razstavo umetniških del
Na ogled je v Slovenskem kulturnem in informativnem centru.
Čestitke so verjetno deževale z vseh strani?
»Dosti jih je bilo, predvsem naslednji dan v službi. Naključje je hotelo, da sem tisti dan praznovala rojstni dan. Otroci so me iskali po šoli, mi čestitali in dajali čokoladice. Res mi je bilo toplo pri srcu zaradi tega.«
Na omenjeni tekmi ste bili druga pomočnica glavnega sodnika Bojana Mertika, na drugi strani igrišča je bil Eric Herženjak, med obema klopema pa še Slavko Vinčić. Ste z njimi tokrat prvič sodelovali kot ekipa? So vam pred tekmo dali kakšen nasvet?
»Poznamo se, ker smo sodelovali že v nižjih ligah. Smo kolegi, zato je toliko lažje, če veš, da je med nami obojestransko zaupanje in te ne bo nihče postrani gledal. Posebnih nasvetov ni bilo, dejali so mi le, naredi tako, kot znaš.«
Sodniki ste v očeh navijačev večinoma glavni krivci, ko gre kaj narobe. Kako doživljate neprimerne komentarje, ki jih je moč slišati ob igriščih, in ali se vam zdi, da ste jih kot ženska deležni več?
»Dejstvo je, da se moraš kot ženska v tem svetu bolj dokazovati. Če postavimo na igrišče nekega laika, moškega, bo večina domnevala, da ve več in bolje od mene. Višja kot je liga, bolj so akterji nogometno izobraženi. Najde se še kak komentar trenerjev ali igralcev, ampak trdo kožo pridobiš že v nižjih rangih tekmovanja. Tam se kališ. V desetih letih tega poklica sem se že naučila, da komentarje preslišim. Vseh mi ne uspe, ampak gredo pri enem ušesu noter, pri drugem ven.
Priznam pa, da sem imela nekaj trenutkov, ko mi ni bilo najlažje. Spomnim se tekme na Goričkem, ko mi je nekdo zelo grdo govoril. Ko sem prišla domov, sem zastavico vrgla ob tla in se skoraj razjokala. Sama sebi sem govorila, da se tega več ne grem. A ko takšno situacijo prespiš in prebrodiš, ti postane lažje. Sčasoma pa tudi ugotavljaš, da tisti, ki se najbolj derejo, navadno najmanj vedo. Samozavestnejša sem postajala tudi s kilometrino. Obenem se tekme v višjih ligah snemajo, tako da tudi če ti ljudje kričijo, da si zaj****, na posnetku vidiš, da nimajo vedno prav. Tako da – več tekem doživiš, bolj si trden.«
O nogometu govorite z velikim navdušenjem. Zakaj ste izbrali ravno ta šport in kakšni so bili vaši začetki?
»Brat je igral nogomet, pa tudi ati. Vedno smo skupaj hodili na igrišče in igrali nogomet. Čez čas je bilo tako, da so me fantje vabili, naj igram z njimi. Tudi ko smo imeli v šoli športno vzgojo, so bila dekleta na eni strani, fantje in jaz pa na drugi in smo igrali nogomet. Trenirati sem začela pri desetih letih. Bolj kot so mi ljudje govorili, da nogomet ni za dekleta, bolj sem trenirala. Verjetno sem zato tudi vztrajala, tista obratna psihologija pač. Pokazala sem jim, da lahko.«
Kariero nogometašinje ste sklenili pri 26 letih. Verjetno je bilo zaradi strasti in želje težko narediti ta korak?
»Ni bilo enostavno, še zdaj ni. Nogomet sem prenehala igrati v sezoni 2014/2015. Velikokrat sem bila poškodovana, na koncu sem imela eno rehabilitacijo za drugo in tako od nogometa nisem imela nič. Čeprav sem trenirala kot nora, sem se na naslednji tekmi ponovno poškodovala in bila spet tri mesece odsotna. Sama pri sebi sem potem premislila, da bo bolje odnehati. Malce so name pritisnili tudi v klubu in mi dejali, naj se odločim, kako naprej.«
Takrat ste se spustili v sodniške vode. Kako to, marsikdo se namreč na tisti prelomnici odloči za poklic trenerja?
»Do sodniške dejavnosti je prišlo tako, da mi je prijatelj vedno prigovarjal, naj pridem med sodnike in naj najdem še kako prijateljico. To sem predlagala Tanji Vrabel, ki je sedaj tudi mednarodna sodniška pomočnica, pa sva poskusili. Opravili sva potrebne izpite in začeli. Eden od dejavnikov pri odločitvi je bila tudi tekmovalnost. Zdi se mi, da si kot trener nekako bolj ob robu. Moram pa dodati, da sem tudi trenerka, ampak trenutno pasivna. Se pa v tej vlogi znajdem na šoli, kjer poučujem, in tako ohranjam to strast.«
Kako usklajujete službo s sodniškim poklicem?
»Naporno je, vendar delam v kolektivu, ki me podpira in stoji za mano. Tudi vodstvo na Osnovni šoli III Murska Sobota, kjer poučujem športno vzgojo v 5. razredu ter podaljšano bivanje, je zelo dobro, sodelavci so čudoviti, tako da se ni težko dogovoriti za kakšno zamenjavo ali nadomeščanje.«
Koliko nogometnih sodnic je v Sloveniji in koliko v Pomurju?
»V Medobčinskem društvu nogometnih sodnikov Murska Sobota imamo šest žensk, dve sodnici in štiri pomočnice. V Sloveniji pa se število giblje med 30 in 40. V zadnjih petih letih se je nekoliko povečalo.«
Od leta 2016 ste tudi mednarodna sodnica. Imate kakšno sanjsko tekmo, na kateri bi želeli vihteti zastavico?
»Nimam posebnih želja, pomembno mi je zgolj to, da bi bila tekma zanimiva, da bi bila na njej publika, kar v koronačasu žal ni mogoče, ter da bo to tekma z nabojem. Mogoče finale lige prvakinj ali kaj podobnega, da imaš že pred začetkom poseben občutek in da lahko po koncu poveš vav, nekaj dela sem imela.«
Katera se vam je doslej najbolj vtisnila v spomin?
»Bo kar ta prva v slovenskem državnem prvenstvu. Tekma sicer ni bila nadvse zanimiva, ampak je bil čustveni naboj pravi. Naj povem, da imam pozitivno tremo pred skorajda vsako tekmo, saj mi je vedno cilj narediti čim manj napak. So pa te sestavni del športa in se zgodijo tako igralcem, trenerjem kot nam. A sodniki smo najbolj na udaru, če naredimo napako. Sama sem zelo samokritična, tako da si že pri malenkostnem avtu, ki ga nisem opazila, govorim, kako mi je to lahko ušlo.«
Imate morda pred odhodom na igrišče kak ritual?
»Zgolj poslušanje glasbe. Malo moraš v tistih trenutkih odklopiti. Vsaka članica sodniške ekipe ima svoj stil, vedno pa si zavrtimo nekaj pozitivnega. Pomembno je tudi, da se kot ekipa dobro razumemo. Prišle smo tako daleč, da se je med nami spletlo tudi prijateljstvo. Brez tega ne gre, saj preživimo veliko časa skupaj.«
V nogometu se je v zadnjem obdobju spremenilo kar nekaj pravil. Med drugim je ponekod v uporabi VAR (videosodnik).
»Res je, ogromno sprememb se je zgodilo. Prav pred dvema tednoma smo imeli na Brdu izobraževanje, ker se tudi v prvi slovenski ligi obeta sistem VAR. Sodniki moramo biti, ko bo do tega prišlo, pripravljeni, poznati moramo tehnologijo. Po pravici povedano, je biti lažje na igrišču. Izobraževanje je potekalo ves dan, od premišljevanja, kako pravilno ravnati, me je že glava bolela. Čisto drugačen sistem je, ampak obenem zanimiv.«
Kaj menite o tej dodatni sodniški pomoči?
»Kar se tiče poštenosti, mislim, da je sistem dobrodošel. Vsi smo ljudje in vsakemu se lahko pripeti napaka. Videosodnik omogoča, da ekipe zaradi hipne napake ne prikrajšaš. Kajti veliko je odvisno tudi od tega, kako sodnik stoji in kje stoji. Menim, da je z VAR-om napak manj in ekipa zaradi tega ne bi smela neregularno izgubiti.«
V javnosti je kar precej negodovanj glede odločitev. Vi torej pravite, da VAR ni zmotljiv?
»Nekatere situacije je s prostim očesom težko videti, ker gre za milimetre, centimetre. Na prej omenjenem izobraževanju smo pregledali veliko posnetkov, nastavljali linije od ramen, nog, pet. Kakor je na računalniku, tako je. Meni se ne zdi, da bi bila tehnologija zmotljiva, še vedno pa ljudje delamo za tehnologijo.«
Imate željo kdaj soditi na tekmi prve slovenske nogometne lige v Murski Soboti? Bi vam bil to izziv?
»Vsekakor bi bil izziv, prav tako ne bi imela nič proti, če bi lahko sodila na domačem terenu. A ker sem domačinka, to ni možno. Bolje je tako. Sem pa že sodila na kakšni prijateljski tekmi Nogometne šole Mura.«
Si kakšno tekmo ogledate tudi v prostem času in ali stiskate pesti za koga?
»Prostega časa imam zelo malo, po navadi ga izkoristim za druženje z nečakoma ter mojo psičko. Če pa res ostane še kaj prostih ur, se z veseljem udeležim kakšne tekme. Navijačica nisem bila nikoli, zdaj pa niti ne smem biti. Rada imam dober nogomet, dobro tekmo, z veseljem si jih ogledam tudi v televizijskih prenosih. Pred časom sem se z nekdanjimi soigralkami odpravila na tekmo naše nekdanje soigralke Mateje Zver, ki je s svojim klubom igrala v šestnajstini finala lige prvakinj. Na kakšni večji moški nogometni tekmi še nisem bila, vsekakor pa si bom v prihodnje kakšno ogledala.«
Kako kot nekdanja nogometašinja ocenjujete ženski nogomet? V Pomurju je čedalje bolj priljubljen.
»Na splošno je nogomet v Pomurju nekaj posebnega. Skoraj vsaka druga tekma na katerem koli nivoju je derbi. Tudi kolegi sodniki mi večkrat povedo, da pridejo z veseljem sodit v Pomurje. Zelo pa sem vesela, da je ženski nogomet nekako doma v Pomurju.«
Za konec povejmo še to, da ste delegirani za evropsko prvenstvo žensk, ki bi moralo biti prihodnje leto.
»V bistvu je tako, da so za to prvenstvo poklicali najboljše pomočnice sodnikov iz vseh držav. Opravili smo tridnevni seminar, bilo nas je okrog 35. Ravno v tem času bi morali imeti drugi del seminarja, kdaj točno bo, še ne vemo. Tam bodo tudi izbrali okrog 25 pomočnic sodnic, ki bodo najbolje opravile vse dele seminarja.«
Če se malo pošalimo – če se uvrstite v sodniško ekipo za Anglijo, boste po Robertu Vukanu še ena sodnica iz Pomurja na velikem tekmovanju.
»Da, če bom odšla na evropsko prvenstvo, bom kot Robert Vukan v ekipi Damirja Skomine. Upam, da mi bo uspelo priti tako daleč.« (smeh)