Aktivno tekmovalno kariero je sklenil leta 2018, še vedno pa se občasno udeleži kakšne kolesarske dirke. A letošnje razmere so marsikaj postavile na glavo.
Je bilo v času karantene sploh kaj možnosti za rekreativno športno udejstvovanje, še posebej zaradi prepovedi gibanja zunaj domače občine?
»Karanteno preživljam brez večjih pretresov. Na vasi je zaradi redkejše gostote poselitve vse skupaj nekoliko lažje kot v mestu. Težav z rekreacijo ni bilo, ob tem da se je bilo treba držati občinskih mej in ohranjati socialno distanco, zato je bilo vse skupaj rahlo monotono.«
Kakšni bi bili vaši načrti letos, če ne bi bilo epidemije?
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(FOTO) Na slavnostni akademiji nagradili šole, učence in dijake ter mentorje
Murskosoboški regionalni center Zveza za tehnično kulturo Slovenije (ZOTKS) je v sklopu festivala Inovativnosti, Znanosti in Ustvarjalnosti mladih (IZUM) pripravil slavnostno akademijo. Na njej so podelili priznanja učencem in dijakom za državno tekmovanje iz znanja logike, osnovnim in srednjim šolam so podelili statuse raziskovalnih šol, prav tako so nagradili šole, ki so se najbolj izkazale z razstavljenimi izdelki, ter mentorje.
»Tudi če ne bi prišlo do epidemije virusa, letos nisem imel v načrtu udeležbe na dirkah. Trenutno niti ne pogrešam tekmovanj, pravzaprav mi po toliko letih kar ustreza premor od vseh načrtovanih treningov, potovanj in drugih aktivnosti, povezanih z dirkami. Sem pa s kolesom še vedno aktiven, saj pri vožnjah uživam, obenem pa s tem skrbim za dobro počutje in ohranjam telesno pripravljenost. Na kolo grem običajno še vedno najmanj trikrat tedensko, če vremenske razmere to dopuščajo.«
Sedaj pa se malce ozriva v preteklost na vašo tekmovalno kariero. Opišite nam jo na kratko in poudarite najpomembnejše dogodke iz tega obdobja.
»S cestnim kolesarstvom sem se začel ukvarjati razmeroma pozno, pri petnajstih letih. Začel sem tako rekoč iz nič, saj kondicijske podlage nisem imel, večina konkurentov pa je imela že nekaj let tekmovalnih izkušenj. Kljub temu sem v prvih letih napredoval in bil pri sedemnajstih letih redni član mladinske reprezentance. Slediti bi moral prestop v članske vrste. Ponudili so mi mesto v ekipi Perutnine Ptuj, vendar sem se takrat odločil za študij strojništva, uskladitev rednega študija s profesionalnimi dirkami pa ni bila možna.
V času študija sem dirkal na amaterskih dirkah. Po sezoni 2015, v kateri sem dosegel kar nekaj zmag na domačih in mednarodnih dirkah, sem se odločil, da se vendarle preizkusim tudi med profesionalci. Domači klub v Tropovcih mi je omogočil, da sem se udeležil nekaj dirk avstrijskega pokala, prav tako smo se kot ekipa udeležili dirke po Srbiji. Na eni izmed avstrijskih dirk sem nastopil kot posojeni član ekipe Radenska Ljubljana in dosegel uvrstitev med deseterico. Po koncu sezone me je poklical prijatelj in sotekmovalec iz reprezentančnih mladinskih vrst in mi povedal, da na Primorskem ustanavljajo člansko ekipo, in mi ponudil sodelovanje v njej. Bil sem za in tako sem v letih 2017 in 2018 nastopal v ekipi Meblojogi, s katero smo po večini dirkali na mednarodnih dirkah evropskega pokala (Europa tour). Pri dirkanju za omenjeno ekipo sem užival, saj smo se dobro razumeli.
Kot tekmovalcu so mi vedno najbolj ustrezale razgibane cestne dirke s krajšimi vzponi, torej s podobnim reliefom, kot ga ima naše Goričko, kjer do izraza navadno pride optimalno razmerje med eksplozivnostjo in sposobnostjo vožnje v klanec. Rezultatsko sem ponosen na vse zmage, ki sem jih dosegel na večjih amaterskih dirkah ter na vse naslove državnih prvakov. Osebno mi veliko pomeni tudi nekaj doseženih uvrstitev med deseterico med profesionalnimi kolesarji, sploh ker nikoli nisem živel od kolesarstva, saj sem poleg dirkanja hkrati imel tudi redno zaposlitev.«
Zakaj ravno kolesarstvo? Zakaj bi ga priporočili na primer kakšnemu mlademu športniku, ki se šele odloča za najprimernejšo športno panogo?
»Najprej naj povem, da moramo jasno ločiti med rekreativnim kolesarjenjem in tekmovalnim kolesarstvom. Prvo je privlačno z mnogih vidikov, mogoče bi omenil dva. Za ta šport ne potrebujemo nujno specifične infrastrukture. Na večini cest v Pomurju je zelo malo prometa, zato je regija prijazna kolesarjem, obenem pa imamo razvejano omrežje gozdnih cest, če nas bolj zanima gorsko kolesarjenje. Druga prednost pa je, da gre za šport, kjer je zelo malo poškodb.
V primeru tekmovalnega kolesarstva pa gre po mojem mnenju bolj za adrenalinsko-vzdržljivostni šport. V tem primeru mora biti po mojem mnenju posameznik naravnan tekmovalno in k temu, da nenehno premaguje lastne psihofizične meje in uživa v adrenalinu pri vožnji v strnjeni skupini ali velikih hitrostih na kakšnem zavitem spustu.«
Bi rekli, da je kolesarstvo tudi nevaren šport? Na profesionalnih dirkah smo videli, da se je nemalo kolesarjev celo smrtno ponesrečilo. Ste tudi vi v karieri doživeli kakšen hud padec?
»Lagal bi, če bi rekel, da je tekmovalno kolesarstvo povsem nenevaren šport. Na dirkah se zaradi napake in neprevidnosti sotekmovalca ali lastne nepazljivosti lahko znajdeš v nevarnem položaju. Prav tako so ceste že same po sebi lahko nevarne zaradi zavitosti, peska ali lukenj na cestišču oziroma drugih ovir, kot so krožišča in zožitve, ki jih pri velikih hitrostih pri vožnji v skupini težje opaziš, sploh če dežuje. Znotraj kolesarske skupine tako rekoč ni sodnika in pravil, dogajajo se zanimive, včasih tudi smešne stvari, ki jih kamere velikokrat ne pokažejo. Potem pa je tu še močna želja po rezultatu. Vse skupaj je bolj prepuščeno posamezniku, da oceni, kdaj je v posamezni situaciji vredno tvegati oziroma kdaj stisniti zavoro. Nekateri tekmovalci po nepotrebnem ogromno tvegajo tudi v situacijah, ki niso odločilne za rezultat, in ob tem spravljajo v nevarnost tudi druge. Vseh 150 ali 200 kolesarjev se zaveda, da je z vidika ekonomike in pregleda nad dogajanjem optimalen položaj v skupini okrog 20. mesta, zato večino dirke poteka boj za ta optimalni položaj v skupini.
Sam sem v karieri doživel en hujši padec, pri katerem sem si zlomil ključnico in doživel pretres možganov, drugi padci so se po večini končali z odrgninami in materialno škodo. Pri večini padcev gre navadno za odrgnine ob stiku z asfaltom, razen če ima tekmovalec smolo in ob padcu trči v kakšen obcestni zid ali oviro. Takrat so lahko posledice žal hujše.«
Koliko odrekanja in financ je bilo potrebnih za dosego vaših najboljših izidov? Kakšno je bilo zato poplačilo?
»Kolesarstvo je šport, ki, če izvzamemo redke izjeme, zahteva veliko načrtnega dela in pridobivanja večletnih izkušenj. Najbolj mi je bilo pomembno, da sem to počel večino časa z veseljem, zato nisem čutil, da se nečemu odrekam. Dokler vidiš rezerve in možnost za napredek, je premagovanje naporov lažje. Finančne razmere na področju tekmovalnega kolesarstva v Sloveniji niso najboljše, saj izključno od kolesarstva med slovenskimi kolesarji lahko živi zelo ozek krog vrhunskih tekmovalcev, pa še ti večinoma nastopajo za tuje klube na najvišjem svetovnem nivoju. Pri klubu Meblojogi razen poplačila stroškov in tekmovalne opreme noben tekmovalec ni prejemal dodatnega plačila za dirkanje.«