V igralski zasedbi Mure je bilo v preteklem obdobju kar nekaj kadrovskih premikov, tudi odmevnih, vaš prihod v Fazanerijo pa vsekakor predstavlja največje zimsko presenečenje. Kako je prišlo do tega, da ste se dogovorili za sodelovanje s črno-belimi?
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(S tribune) Norvežani so krivci za navijaško evforijo
Še sporočilo za NZS: Čeprav so Stožice razprodane, še vedno ne dihajo kot Bežigrad ali mariborski Ljudski vrt.
Vse skupaj se je zgodilo zelo hitro. Predsednik Robert Kuzmič in športni direktor Denis Rajbar sta navezala stik z menoj, nato smo se dobili in predstavila sta mi idejo, kaj želi klub narediti z nogometno šolo. Projekt se mi je takoj zdel zelo zanimiv, zadani cilji so mi blizu. Od nekdaj zelo rad delam z mladimi in res ni trajalo dolgo, da smo se dogovorili za sodelovanje.
Vas je prvi klic iz Murske Sobote presenetil? Ste bili pripravljeni na takšen korak?
V preteklosti sem imel nekaj drugih možnosti, a sem vztrajal pri tem, da sem v zadnjem letu in pol ostal v Dravogradu. Da, na neki način me je vabilo Mure presenetilo, ampak vsi vemo, da se lahko v nogometu stvari zelo hitro spremenijo. Vedno moraš biti pripravljen, da se odzoveš, in ko sta mi predsednik ter športni direktor razkrila namene, sem se videl v tem projektu. Nisem dolgo okleval. Po koncu kariere sem se podal v trenerske vode, delo z mladimi me veseli. Znanje, ki sem ga dobil kot igralec in pozneje na novi poti, bi rad prenašal na mlajše fante. Zelo dobro vem, kaj jih čaka, na kaj morajo biti pripravljeni. Prizadevam si, da bi jim poskušal pri njihovem razvoju čim bolj pomagati, da bi bili nared tudi za članski nogomet.
Kakšna je natančno vaša vloga? Za zdaj ste vključeni v tri selekcije, mar ne?
Dogovor je, da bom bdel nad selekcijami od U-14 do U-19. V čim večji meri poskušam biti prisoten na treningih, zanima me igrišče. Zapisane ideje je treba prenesti na zelenico in prav gotovo lahko v največji meri pomagaš, ko si s skupaj fanti na igralni površini. S trenerji uskladimo vsebino treningov, sam poskušam igralcem skozi določene vaje pomagati z nasveti oziroma s čim več koristnimi informacijami. Pred vsemi nami je ogromno dela, biti moramo potrpežljivi. In se zavedati, da ciljev ne bo mogoče uresničevati z danes na jutri. Ampak okolje je zelo pozitivno, zdravo, vse ekipe so nadvse zagnane in pripravljene na sodelovanje. Na učenje. Hitro smo se ujeli.
Če poenostavimo, ste torej šef trenerjev?
To bi sicer morali vprašati njih, a verjamem, da nimamo občutka, kdo je komu šef. Recimo, da sem to jaz, toda nisem prišel delat revolucije, temveč samo pomagat. V proces treninga bomo vključili nekatere nove stvari, najpomembnejše pa je gotovo spoznanje, da je sodelovanje s trenerji steklo zelo pozitivno, igralci so prav tako zelo pridni, delavni. Verjamem, da bodo na koncu samo boljši in boljši.
Kakšni so prvi vtisi po prihodu v Prekmurje?
Ta del Slovenije je po miselnosti dokaj blizu nam Korošcem. V klubu so me vsi zelo lepo sprejeli. Kot sem že dejal, smo se s trenerji dobro ujeli, igralci so poslušni, delavni. Občutki so pozitivni in verjamem, da bo na koncu veliko fantov napredovalo ter prišlo na čim višjo raven v članskem nogometu.
Kakšna je sicer vaša filozofija glede mlajih selekcij? Je delo poenoteno in obstaja neka rdeča nit skozi vse starostne kategorije, ali je vadba odvisna tudi od tega, kdo je trener?
Vemo, da je najboljše, da klub naredi svoje igralce – da jih razvija od mlajših selekcij do članske konkurence in pripravi za nadaljnjo kariero. Če hočete, tudi za odhod v tujino. Klub na neki način živi od tega in zelo pomembno je, da ima vsaka nogometna šola natančno določen program, da sledi smernicam. Za vsako starostno kategorijo mora biti jasno, kaj mora delati. Vsekakor mora biti vsebina treningov poenotena in hkrati seveda prilagojena starosti igralcev, nato se iz selekcije v selekcijo vse skupaj le nadgrajuje. To ni preprosto uresničiti v praksi. Velika težava slovenskega nogometa je premalo profesionalnih trenerjev, ki se ukvarjajo z otroki. A če ima klub pravo vizijo, je mogoče storiti marsikaj. Treba je slediti novim trendom in podrobno začrtanemu programu ter strategiji. Obenem je moje vodilo, da v nogometu čim manj filozofiramo in čim več delamo na igrišču. Mladim je treba posredovati karseda veliko koristnih, praktičnih informacij, da lahko napredujejo.
V zadnjem letu in pol ste v vlogi trenerja in koordinatorja mlajših selekcij delovali v Dravogradu, pred tem ste bili pri Fužinarju, vmes ste bili v Celju ob naslovu prvaka del strokovnega vodstva članske ekipe. Ampak roko na srce se nikjer niste zadržali prav dolgo. Zakaj? Je z vami težko sodelovati? Ste morda prezahtevni?
Težko govorim o sebi, vendar ne bi rekel, da sem zahteven. V Celju sem bil denimo 14 mesecev, dobro smo se ujeli in tudi razšli smo se korektno. Brez kakršnihkoli zamer. Verjamem, da z menoj ni težko sodelovati. Še posebej tistim, ki hočejo biti uspešni. Med igralsko kariero sem vedno želel nekaj več, vedno sem sam sebe nadgrajeval. Takšno miselnost sem ohranil tudi v zdajšnji vlogi. Kot trener, kot koordinator ali v katerikoli drugi vlogi. Z vsemi trenerji, z vsemi ljudmi, ki hočejo napredek in pomagati mladim nogometašem, da bi bili čim boljši in pripravljeni na članski nogomet, mi ni težko delati. Verjamem, da je tako tudi obratno. Navzven pa sem res predstavljen tako in mogoče je včasih videti, da je z menoj težko, ampak za štirimi stenami oziroma na igrišču so stvari zelo preproste.
Kako so v Dravogradu sprejeli vaš odhod v Mursko Soboto?
Ko sem v klubu povedal, da je prišlo do stikov in naposled do dogovora z ljudmi iz Mure, niso bili ravno navdušeni, ampak to je stopnička višje in razumljivo je, da sem se tako odločil. Razumeli so tudi oni. Ostali smo v stikih in dobrih odnosih. Nikjer se nisem z nikomer kregal, niti nimam namena, da bi se. A kot sem že omenil, se v nogometu stvari hitro spreminjajo in v določenih trenutkih se je pač treba odzvati.
V preteklosti ste sodelovali z Matjažem Kekom, zdaj se zgodba ponavlja. Resda v drugačnih vlogah, selektorjev sin je trener mladinske ekipe Mure.
Hja, zdi se, da ne moremo drug brez drugega. (smeh) Matjaž Kek ml. je gotovo dober, »študiozen« trener. Hitro sva se ujela, ves čas komunicirava. Vesel sem, da delava v istem okolju, in verjamem, da bova uspešna.
Vedno znova govoriva o mladih, toda ali vas mika tudi vodenje kakšne članske ekipe? Ste si zastavili tudi ta cilj?
V Celju sem že deloval na prvoligaški ravni in seveda me zanima tudi članski nogomet, toda trenutno sem s tem, kar počnem, zelo zadovoljen. Temu primerno zagnano sem se lotil izziva v Muri. Dogovorili smo se, da bom skrbel za mlade, za njihov razvoj. To mi je blizu, to delam z veseljem. In verjamem, da bova uspešna.
Imate kakšen trenerski vzor?
Seveda je dobro in treba je slediti trendom, veliki trenerji so lahko zgled. Od Joseja Mourinha do Pepa Guardiole, Jürgena Kloppa … Pomembno pa je, da jih ne kopiraš. Ker se moraš v vsakem trenutku zavedati, v kakšnem okolju delaš in kakšna je kakovostna raven igralcev, ki jih imaš na voljo. Vedno je treba oceniti stanje in se mu prilagoditi. Z vsemi nogometaši na enak način pač ne gre.
Tudi pri vas velja, da jabolko ne pade daleč od drevesa. Sinova gresta po vaši poti, oba sta obetavna in člana mlajših selekcij Maribora. Ali vaš prihod v Mursko Soboto kaj pomeni tudi za njuno prihodnost? Slišati je namigovanja, da naj bi vam že poleti sledila v Fazanerijo. Je res kaj na tem?
Poskušamo oziroma je želja, da te stvari ločim. Vsak sin ima svojo zgodbo, moja je tretja. Vsi smo v nogometu, kaj bo to prineslo v prihodnosti, pa je odvisno tudi od okolja, v katerem sta zdaj. Kako se bo delalo. Tako kot me v nogometni šoli Mura zanima, da bi delali čim bolje, da bi postavili dobre temelje, da bi se klub razvijal in da bi se infrastruktura še izboljšala, je to pomembno tudi v ostalih klubih. Sinova sta zadovoljna, kjer sta, kaj bo prinesel čas, pa bomo videli.