Ko je Robert Kuzmič, predsednik Mure, v izjavi po sobotni tekmi za prvaka za eno od televizij govoril o svojih občutkih, je iz njega vel povsem enak zanos kot takrat, ko je 25. junija 2015 v športnem centru v Brezovcih za gasilsko mizo sploh prvič predstavil svojo zamisel o klubu, ki bo v petih letih napisal evropsko zgodbo. V televizijski izjavi je ohranil trezno glavo kljub eksploziji čustev, z razumnim razmišljanjem je tisto junijsko nedeljo prav tako prepričal vse zbrane za mizo.
Kmalu po Robijevi izjavi me je poklical drag prijatelj, moj sokrajan Andrej. Rekel je le: »Bedek, se spomniš, Stojnci?« Film v glavi se mi je zavrtel v preteklost, ko smo po neslavnih propadih naše največje nogometne ljubezni za mlade igralce Mure v letu 2005 navijali v Stojncih in Sladkem Vrhu ter leta 2015 na Hodošu in v Bogojini. Strast do črno-bele barve bo vedno takšna, da se sobotni ali nedeljski urnik prilagodi terminu tekme tvojega enega in edinega kluba. Čeprav ta igra v medobčinski ligi. Zaradi te strasti sta zame prvaka tako predsednik Robi kot navijač Andrej.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Dobro vino je še vedno cenjeno, ocenjujejo v Vinogradništvu Kolarič
Družina Kolarič je prve trte zasadila daljnega leta 1946. Na sedmih hektarjih vinogradov pridelujejo dvanajst sort, posebej ponosni so na svojo penino.
Saj si bo tudi Lewandovski na poti do Fazanerije umazal nogometne čevlje.
Med potjo do Fazanerije, ki je bila zaradi dežja blatna, sem srečal veliko ljudi, se tudi rokoval z njimi. Kar nekaj sem jih na stadionu videl prvič. Običajno je tako: ko si prvak, so vsi prvaki. Ko tvojemu klubu ne uspe, si ti poraženec, enodnevni navijači pa strokovnjaki s kavča. Zato sem bil neizmerno vesel, ko sem pred stadionom srečal Andreja. Nisva spregovorila niti besede, udarec s pestjo ob pest in pogled je povedal vse – uspelo je Muri, uspelo je tudi nama.
Na sprejemu sem nato prisluhnil nagovoru politika na VIP-tribuni, ki je med drugim izjavil, da je tisti večer najsrečnejši človek na svetu. Naivno sem pričakoval, da bo tudi rekel: »Ko bomo igrali evropske tekme, do stadiona ne bo več blata in parkirišče bo moderno, da se bo takoj videlo, da je Mura tudi po infrastrukturni plati evropski klub.« Pustimo izjave. Enodnevni navijač in politik zame nista prvaka. Največ namreč šteje, da bo navijaška strast do mojega kluba ostala ista, čeprav bom po kvalifikacijski tekmi za ligo prvakov domov prišel blaten kot v soboto. Vseeno mi je. Saj si bo tudi Lewandovski na poti do Fazanerije umazal nogometne čevlje.