Bilo je pred letom dni, ko se je Ante Šimundža obregnil ob celjski projekt. Češ da je po njegovem mnenju strategija z zgolj mladimi igralci za odmevne dosežke napačno zastavljena. Ali pa da gre za podcenjevanje slovenskega nogometa. Alfa in omega grofov se je užaljeno odzval, da iz teh besed najbrž govori zavedanje, da Sobočani nimajo perspektive za kaj večjega. »Manjka nam stabilnosti, imamo pa potencial. V Muri ga ni in to je razlika,« je med drugim povedal generalni direktor Valerij Kolotilo ter poudaril, da je njegova vizija nogometa precej drugačna od tiste, ki jo zasledujejo v Fazaneriji.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(S tribune) Norvežani so krivci za navijaško evforijo
Še sporočilo za NZS: Čeprav so Stožice razprodane, še vedno ne dihajo kot Bežigrad ali mariborski Ljudski vrt.
Vmes se je marsikaj spremenilo, okoliščine so drugačne. In drugačni so Celjani, očitno bodo zelo kmalu še bolj. Z vse močnejšim črno-belim pridihom, ki še ne tako dolgo nazaj ni imel potenciala, zdaj ga bogato plačujejo. Nino Kouter v knežjem mestu, kjer so očitno spoznali zmoto z začetka zgodbe, ni več edini nekdanji igralec Mure. Pridružil se mu je Matko Obradović, s statusom posojenega igralca Ludogorca naj bi stadion Z'dežele postal drugi dom tudi za Žana Karničnika, ampak to še ni vse. Naslednja tarča je Luka Bobičanec, namigovanja o morebitnem prestopu medžimurskega virtuoza so med privrženci črno-belih poskrbela za precej vznemirjenja. Navsezadnje bi bila to prva neposredna selitev iz Murske Sobote v Celje.
Mnogi navijači »žugajo« vodstvu kluba, da mu odhoda ne sme dovoliti. Češ da je obljubil zvestobo vse do 30. junija 2024, toda dejstvo je, da pogodba ni nikakršno zagotovilo. Je le varovalka za delodajalca, da v tovrstnih primerih ne bi ostal praznih rok. Ko se igralec enkrat odloči, da hoče zamenjati klubske barve, ga je težko zadržati. Skoraj nemogoče. Četudi gre za enega od zaščitnih znakov.
Seveda se lahko zgodi trmasto vztrajanje pri nasprotnem, vendar roko na srce nima pravega smisla. Ker ob takšnem scenariju ni zmagovalca, bili bi le poraženci. Klub bi ostal brez denarja in s problemom! Z nezadovoljnim igralcem, ki ne bi kar tako pozabil »košarice« in se sprijaznil, da mu niso omogočili koraka na boljše ter neprimerno višjega zaslužka. S takšnim stanjem duha bi nejevoljen izpolnjeval svoje obveznosti in težko kazal pričakovane ali želene igre, še veliko večja nevarnost je »tempirana bomba« v slačilnici. Zato je dogovor o realizaciji prestopa najboljša rešitev. S stiskom rok, a kakopak mora tudi tretja stran s konkretnim dejanjem podkrepiti svojo željo po okrepitvi. Na koncu je nogomet vendarle posel.