Nedavno je že sodelavec Miha pisal o stanju v slovenskem nogometu, toda menim, da si problematika zasluži še dodatno pozornost. Verjetno ga ni junaka, ki bi si ob zadnjih rezultatih naše nogometne reprezentance in predvsem klubov na mednarodnem prizorišču, drznil biti zadovoljen. Če smo povsem iskreni, stagnacija ali celo nazadovanje športa številka ena v Sloveniji ni nov pojav. V prvi ligi smo redko priča razburljivemu, hitremu in tehnično dovršenemu nogometu, ki bi nas prilepil pred zaslone ali dvignil s sedeža praviloma slabo obiskanih slovenskih stadionov. Vseeno nogomet ostaja najbolj priljubljen šport v državi, po ocenah krovne nogometne organizacije je denimo več kot 20 odstotkov vseh registriranih športnikov v državi nogometašev. Še posebej izrazito pa se kaže ljubezen do okroglega usnja na severovzhodu države, a tudi pri nas je v zadnjem obdobju čutiti ravnodušnost in celo jezo privržencev edinega pomurskega prvoligaša. Izpad iz Evrope, mlačni rezultati na domači sceni in številne taktične ter neizsiljene napake terjajo odziv (pre)zahtevnega občinstva, ki rado precenjuje svoje strokovno znanje. Včasih je pač treba reči bobu bob, čeprav to še ni dovolj.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(KAVČ #15) Nika Kovač: "Redko sem očarana, doma so me učili, da moram biti kritična – še posebej do politikov"
Sociologinja, antropologinja in vodja Inštituta 8. marec je postala sinonim za gibanja, ki spreminjajo družbo – od pravic žensk in enakopravnosti do pitne vode, medijske svobode in volilne participacije.
Pri stanju v nogometu je zmeraj treba pogledati, kdo ga upravlja. Če pogledamo z vidika posameznega kluba, je odgovorno klubsko vodstvo, če pa se usmerimo na celotno sliko, je to gotovo Nogometna zveza Slovenije, ki je pristojna za prve tri kakovostne range slovenskega nogometa in reprezentančne selekcije. Se pravi za področja, kjer očitno ni vse tako, kot bi moralo biti. Res je, slovenski nogomet zaradi objektivnih razlogov nikoli ne bo mogel biti na ravni nogometnih velesil, saj za to nima potrebne kapitalske moči, toda to še ne pomeni, da se moramo zadovoljiti s podpovprečnostjo. Ko se Mijatović in druščina trkajo po prsih in vsako leto predstavljajo rekordne prihodke, lani so znašali več kot 19,5 milijona evrov, bi se morali vprašati, na kakšen način in kako učinkovito ta denar vračajo športu. Verjetno tudi ni dovolj, da ob takšnem proračunu zveza vlaga v mladinski nogomet in nogomet za vse pičlih 770 tisočakov na letni ravni. Verjetno bi tudi preveč pričakovali od prvega moža evropskega nogometa, da bi se v svojem natrpanem urniku še posebej ukvarjal z nogometom v svoji domovini, ko se je tako vneto boril proti temnim silam v obliki superlige. Ta boj je dobil, liga prvakov pa bo po letu 2024 nekaj povsem drugega, kot jo poznamo danes.