Slovenska rokometna reprezentanca se je osmešila na celi črti. Pred številnimi slovenskimi navijači, tako pred televizijskimi sprejemniki kot v dvorani evropskega prvenstva v Debrecenu. Poraz s Črnogorci, ki so jo v nadaljevanju prvenstva med drugim zagodli tudi Hrvatom, je zadal bolečino, za katero ne vemo natančno, ali bi ji pomagal hladen ali vroč obkladek.
Preberite še
Odpri v novem zavihkuDobro vino je še vedno cenjeno, ocenjujejo v Vinogradništvu Kolarič
Družina Kolarič je prve trte zasadila daljnega leta 1946. Na sedmih hektarjih vinogradov pridelujejo dvanajst sort, posebej ponosni so na svojo penino.
Po pričakovanju je zaradi debakla prvi »odletel« švedski trener srbskih korenin Ljubomir Vranješ. Če je pred dvema letoma naše najboljše rokometaše popeljal do zelo dobrega, četrtega mesta na stari celini, je tokrat na tekmi z doslej skromnimi Črnogorci zapravil vse kredite in moral spakirati kovčke. Vranješ še ni niti podpisal sporazumne prekinitve pogodbe, že so se začela v javnosti pojavljati imena naslednika. Želja je, da se na klop slovenske reprezentance usede slovenski trener. Najresnejši kandidati naj bi bili Uroš Zorman, Boris Denič, Aleš Pajović, Branko Tamše in Zoran Jovičić. Kandidati, ki razen Tamšeta nimajo ravno nekih velikih izkušenj z vodenjem ekip zunaj igrišča. Med omenjenimi so nekdanji odlični rokometaši, ki so svoje ekipe dobro vodili na igrišču, kar pa seveda ne pomeni, da so ali bodo dobri selektorji. Že res, da poskušajo svoje rokometno znanje prenašati na mlajše, a so, pa naj ne zamerijo, dokaj neuspešni.
Izbor slovenskega članskega rokometnega selektorja se je vedno opravil na relaciji Ljubljana–Celje–Velenje. Tudi ko so položaj zasedli tujci, je odločitev padla v teh treh mestih. Ves ta čas pa se pozablja na Ormož. Ja, prav ste prebrali. Na prleško mestece ob hrvaški meji. Tam domuje izvrsten rokometni strateg Saša Prapotnik. Človek, ki z znanjem, predanostjo in neverjetno energijo dosega izvrstne rezultate. Že skoraj dve desetletji kot trener ormoškega Jeruzalema kljubuje najboljšim slovenskim klubom, svoje fante pa je v tem obdobju dvakrat popeljal tudi v evropsko pokalno tekmovanje, kar v konkurenci Celja, Velenja, Kopra in Maribora ni mačji kašelj.Morda bo kdo rekel, da je Piksi, kot ga kličejo prijatelji, le dober oziroma odličen klubski trener. A to ni res. Je tudi izvrsten selektor. Slovensko mladinsko reprezentanco je leta 2018 popeljal do naslova evropskega prvaka, leto pozneje pa je bila mladinska izbrana vrsta, po nesrečnem porazu v četrtfinalu s Portugalci, pod njegovim vodstvom šesta na svetu. Ker je tej generaciji zdaj treba dati prostor v članski vrsti, je napočil čas tudi za Piksija.