Je 175 dni dolgo obdobje? Kakor za koga. Odvisno od tega, s katerega zornega kota pogledamo, za nogometaše Mure je bilo ekstremno dolgo. Tako dolgo so namreč čakali na zmago v Fazaneriji. Bilo je 13. maja, ko so padli štirikratni prvaki iz Nove Gorice, 4. novembra so orožje položili Kidričani. Vmes so črno-beli na svoji zelenici odigrali šest tekem, na katerih niso okusili slasti popolnega uspeha. Posamezni obetavni deli obračunov, ali če hočete polčasi, so bili premalo, manjkalo je 90 minut igre na primerni ravni. Nihanja so bila v nebo vpijoča, navijači so bili upravičeno nezadovoljni. Razočarani.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Bo Robert Celec danes odstopil?
Na dnevnem redu današnje seje sveta zavoda RIS Dvorec Rakičan sicer točke v zvezi z njegovo razrešitvijo ni.
»Vsaj za silo sprejemljiva podoba, ki jo je ekipa pokazala nekajkrat, ne pomeni nič. Štejejo točke,« je bilo v preteklih tednih pogosto slišati na ravnici. Še veliko pogosteje pa prebrati na družbenih omrežjih. Temu je težko oporekati, največja resnica je (skoraj vedno) na semaforju, ampak po soboti so mnogi privrženci črno-belih očitno obrnili ploščo. Ali morda »privrženci«? Zmaga nad Aluminijem kar naenkrat ni bila (več) dovolj. »Že res, da smo osvojili točke, toda ob takšni igri ne pomenijo kaj dosti,« so se začeli oglašati (dežurni) kritiki. V največji meri v pisni obliki.
In v največji meri tisti, ki jih bržčas ni bilo na stadionu. Ker so tam samo ob največjih uspehih, takrat prisegajo na črno-belo barvo. Ni jih malo, v nasprotnem primeru ogromno sedežev v Fazaneriji ne bi že lep čas samevalo. Svojo odsotnost očitno najlažje opravičujejo z dvojnimi merili, ki jih uporabljajo po potrebi. Ter s pljuvanjem po vsem in vseh. Ker da je liga poden. Če si upaš, si menda »faca«. Pa četudi pod psevdonimom. Utemeljeno ali ne, ni pomembno.
A Prekmurje zaradi tega vendarle ni nič posebnega. Še zdaleč ne. Tovrstna miselnost, ki ob primerjavah z najmočnejšimi prvenstvi, ki so pač drug svet tako in drugače, poskuša omalovaževati slovenski klubski nogomet, se je naselila v največjem delu deželice na sončni strani Alp. Žal! Ni od včeraj. Kot se je nekoč slikovito izrazil nekdanji zelo uspešni športni direktor nekdanjih serijskih prvakov, se včasih zdi, kot da bi vsi ti »strokovnjaki« imeli dnevno sobo na Santiagu Bernabeuu … Res je, liga ni vrhunska, ni prestižna in ni še marsikaj drugega. To nedvomno drži, prav tako kot to, da je ni treba oboževati, spoštovanje pa si gotovo zasluži. Saj je navsezadnje naša.