Nikoli ga nisem videl igrati, o njem sem le poslušal. Veliko poslušal. O Didiju! O njegovi lahkotnosti igranja nogometa, njegovem mojstrstvu, uživanju z žogo. »Ah, Didi, on je bil ...« Navadil sem se, da je to najpogosteje prvi odziv, ko beseda steče o legendarnem igralcu Mure, nakar takšni in drugačni komplimenti tistih, ki so ga imeli privilegij spremljati, dežujejo drug za drugim. Tudi na tak način hitro spoznaš, da je bil nekaj posebnega. In na tak način nastajajo legende.
V petek je močno odjeknila novica o njegovi smrti. Pretresla je ravnico, poslovil se je v 78. letu. Imena in priimka mnogi niso niti poznali. Ker ni bilo potrebe. Jože Horvat je bil enostavno – Didi. Dovolj so zgolj štiri črke, ampak njegove razsežnosti presegajo okvire nogometne igre. Postavljal je mejnike. Bil je prvi Rom, ki se je uveljavil na visoki ravni jugoslovanskega nogometa, ko je v črno-beli opravi, v kateri je debitiral avgusta 1963 na tekmi proti Svobodi, igral v takratni močni drugi zvezni ligi. Poslal je močno sporočilo, da lahko uspe tudi mladeniču iz takrat zelo revnega romskega naselja Pušče. Mladeniču z obrobja družbe, ki se je v Ingolstadtu preizkusil tudi v drugem kakovostnem razredu nemškega tekmovanja, nakar je vse do 40. leta užival v nižjih avstrijskih ligah.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(KAVČ #15) Nika Kovač: "Redko sem očarana, doma so me učili, da moram biti kritična – še posebej do politikov"
Sociologinja, antropologinja in vodja Inštituta 8. marec je postala sinonim za gibanja, ki spreminjajo družbo – od pravic žensk in enakopravnosti do pitne vode, medijske svobode in volilne participacije.
Njegova življenjska zgodba je lahko navdih za mnoge bodoče športnike, svoje poslanstvo je v še večji meri nadaljeval po koncu igralske poti. Bil je eden največjih ambasadorjev romskega športa, aktivist in borec proti diskriminaciji romske skupnosti ter predsednik romske športne zveze Slovenije. »V športu, še posebej v nogometu, sem spoznal, da barva koža nima vpliva, kako trdo in vztrajno delaš,« je pogosto poudarjal. Njegova prizadevanja so bila prepoznana tudi na nacionalni favni. Prejel je številna priznanja, ki so mu pomenila veliko zadoščenje, na njih je bil upravičeno nadvse ponosen.
Drznem si razmišljati, da je v veliki meri prispeval k izboljšanju romskega družbenega položaja v Prekmurju. Tudi zaradi njega je bila romska skupnost sprejeta lažje in hitreje, povrhu se lahko v deželi ob Muri pohvali s precej boljšim statusom kot marsikje drugje na sončni strani Alp. Če ne zaradi nogometnih veščin, si zaradi tega zasluži spomenik. Vsaj na Pušči!
Didi, počivaj v miru.