Pred tednom so se s spektakularno otvoritveno slovesnostjo začele poletne olimpijske igre v Parizu. Odprtje ni potekalo na kakšnem športnem objektu, ampak kar na reki Seni, po kateri so plule ladjice z reprezentancami in zastavonošami. Res je bilo povsem drugače, kot smo vajeni. Če pa ste pred uradnim odprtjem na eni od platform pretočnih vsebin gledali film z naslovom Under Paris (Pod Parizom), ste na vse skupaj gledali z drugačnimi očmi. Gre za akcijski film oziroma grozljivko, v kateri se borijo z morskimi psi v Seni, upodobljena so bila enaka prizorišča in tudi v filmu je v Seni potekal triatlon, tako kot na olimpijskih igrah. Mimogrede, zaradi onesnaženosti reke so ga vmes že morali prestaviti.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(KAVČ #15) Nika Kovač: "Redko sem očarana, doma so me učili, da moram biti kritična – še posebej do politikov"
Sociologinja, antropologinja in vodja Inštituta 8. marec je postala sinonim za gibanja, ki spreminjajo družbo – od pravic žensk in enakopravnosti do pitne vode, medijske svobode in volilne participacije.
Na slovesnosti je sodelovalo 206 reprezentanc in vsakič ob spremljanju slišiš za kakšno državo, za katero sploh ne veš, da obstaja. Kaj šele da bi jo znal umestiti na pravi konec sveta ali pravilno posloveniti njeno ime. Ali pa od zadnjih olimpijskih iger spremenijo ime ali zastavo. Tako smo letos recimo med prenosom izvedeli, katera je najmlajša zastava na svetu. Gre za zastavo Mavretanije, na kateri so pred sedmimi leti zeleni in rumeni barvi dodali rdeče proge. Kakšna informacija je prav poučna!
Vsako tekmovanje je, verjamem da, velik izziv za komentatorje, novinarje in druge, ki se morajo boriti z izgovorjavo imen in priimkov tekmovalcev z vseh koncev sveta. Ko spremljaš neko prvenstvo skozi leta na televiziji, ki ima zanj odkupljene pravice, poslušaš en način izgovorjave in se nanj navadiš. Ko pa pride denimo do tekem na reprezentančnem nivoju in se te začasno preselijo na druge programe, postane navajanje nekaterih športnikov drugačno. Ali pa imata za neko tekmo pravice dve televiziji in na vsaki je drugače. Z evropskega nogometnega prvenstva mi je v mislih ostal Nizozemec Cody Gakpo. Na enem programu so njegovo ime sklanjali Codyja Gakpoja, na drugi Codyja Gakpa. In prav moteče je, ko si ene izgovorjave vajen in jo poslušaš vsak teden, kar naenkrat pa se spremeni. Še bolj bizarno je, da na spletnem portalu istega medija uporabljajo en način, na televiziji drugega.
Dobro bi bilo zato v Govornega pomočnika, kot so na RTV pred olimpijskimi igrami pripravili primere izgovorjave francoskih imen, vključiti več primerov. Ali pa bi tisti, ki stopijo pred mikrofon, preverili pravilnost. Gledalci namreč opazimo marsikaj.