Dogajanje na nogometnih zelenicah povsod po Evropi vsaj v tekmovalnem smislu za nekaj časa miruje. Končala so se državna prvenstva, dobili smo prvaka evropske in konferenčne lige, minulo soboto še zmagovalca lige prvakov. Če je trenutno mirno na igriščih, je zato bolj pestro na nogometni tržnici. Čeprav se poletni prestopni rok še niti ni začel, se je kupčevanje z igralci, ki se jim bodo kmalu iztekle pogodbe pri trenutnih delodajalcih, že razmahnilo. V minulem tednu smo bili priča kar nekaj bolj ali manj odmevnim prestopom in deloma tudi presenetljivim odločitvam nogometašev – tako zaradi izbire novih delodajalcev kot zaradi odločitve o prekinitvi profesionalne nogometne kariere.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
S tomosi iz Serdice do Ohrida
Na pot so krenili v nedeljo zjutraj.
Če se ozrem k prestopom in podpisom novih pogodb, bolj kot to, kje bodo igralci nadaljevali svojo pot, bodejo v oči zneski v tem športu, kadar je govor o plačah. Že če se ozremo na slovenski nogomet v prvi ligi, se zdi kar malce neverjetno, da nekateri nogometaši prejemajo tudi do deset tisoč evrov plače mesečno. Če te zneske nekako še prebavimo, pa se nam navadnim smrtnikom kar malce zvrti v glavi, ko poslušamo ali beremo, koliko milijonov so svetovni klubi pripravljeni plačati, da bi zveneča imena privabili v svoje vrste in kolikšne plače so jim pripravljeni dati.
V zadnjih letih se v nogometno močne države vse bolj vpleta Bližnji vzhod. Denar tam ni problem, šejki velikodušno dajo denar, ko želijo privabiti neko ime. Da je šport v zadnjem obdobju predvsem »biznis«, je jasno. Vseeno pa se človek vpraša, kam to vodi. O kakšnih vrtoglavih zneskih se bomo v prihodnje pogovarjali? Kakšne bajne in nemoralne plače bodo prejemali nogometaši? Kam izginja pripadnost barvam kluba, državi? Je res pomemben le denar?
Mnogi bi zadnjemu pritrdili. Če pa se ozremo v lokalno okolje, bi odgovor verjetno bil drugačen. V tej številki časopisa pišemo o treh visokih obletnicah klubov iz lokalnega okolja, ki so obstali predvsem zaradi lastnega dela, odrekanja, volje, zavzetosti in pripadnosti, pri tem pa uspehi, tudi finančni, nikakor niso bili samoumevni. Seveda, nikakor ne gre primerjati nogometa na vasi z nogometom na najvišjih ravneh, saj so že finančni vložki in infrastruktura enih in drugih popolnoma neprimerljivi. Pa vendar, ne igrajo na koncu vsi le nogometa?