Nogomet že dolgo ni več samo igra enajstih proti enajstim, ki gojijo pripadnost temu športu. Prerasel je v posel, prepreden s šahiranjem med bajno bogatimi lastniki klubov, ki na naslov konkurentov pošiljajo nesramne ponudbe za odkup igralcev, in lastnikov, ki nimajo toliko pod palcem, a želijo nogometaše obdržati z drugimi ugodnostmi ali igranjem na prave vrednote.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Lelosi obuja duh Mure: V soboškem proizvodnem obratu se obeta več kot 100 novih zaposlitev
Hitro rastoče kamniško podjetje del proizvodnje iz Kitajske seli v kompleks nekdanjega tekstilnega giganta v Murski Soboti.
Vse bolj nogomet postaja tudi birokratsko polje. Novo pravilo tu, nov predpis tam, videotehnologija, sodniške napake, njihovo odpravljanje ... Več teh dejavnikov vpliva na to, da nogometna igra ne traja več 90 minut in še malo, ampak smo vsak konec tedna priča čedalje daljšim podaljškom. Čeprav se na tekmi ne zgodi nič dramatičnega, kar bi za dolgo prekinilo igro. Spomnimo se ekstremnih dodatkov na lanskem svetovnem prvenstvu v Katarju. Na tekmi med Anglijo in Iranom je skupaj po obeh polčasih trajal kar 24 minut. Trend se je nadaljeval na nedavno končanem ženskem mundialu na Novi Zelandiji in Avstraliji in to spremljamo tudi v številnih tekočih državnih prvenstvih. Skoraj ni več tekme, na kateri bi bilo po preteku rednega dela manj kot pet minut dodatka. Že po prvem polčasu je ta pojav postal preveč pogost. Sploh pa je smešno, ko podaljški trajajo tako dolgo ob že zdavnaj odločeni tekmi, ko bi le znanstvena fantastika omogočila eni ekipi, da izkoristi zaostanek in poskrbi za preobrat.
Za nameček se dogaja še, da včasih niti tisti, ki prihajajo iz organizacij, ki so si nova pravila izmislile ali sodelovale pri njihovi pripravi, ne vedo, kako kdaj ravnati. Potem pa spremljamo deljenje rdečih kartonov na igrišču pri akcijah, ki se zdijo malodane smešne. In že v začetku je pričakovano, da klubu po pritožbi ugodijo in igralec ne prejme kazni, ampak lahko normalno igra že na naslednji tekmi. Da ne pozabimo na obratno zgodbo, ko na kakšni tekmi ni nobene kazni, čeprav je iz letala videti grobost prekrška. Ali kot v Sloveniji, ko se zaradi števila doma vzgojenih igralcev ena tekma odpove, spet druga (z enako sestavo) ne, krovna zveza pa se spreneveda.
Pravil zatorej ne gre le zapisati in na hitro uvesti, ampak jih uvajati postopno, poskrbeti za izobraževanja, saj bodo le tako prispevala k dosegi ciljev. Pa naj je to več doma vzgojenih igralcev ali bolj fer igra.