Menda vojaki običajno izgubijo bitko ali vojno. Pogosto pa je za poraz kriv predvsem poveljnik, je stara vojaška krilatica. Ker vojska nikoli na terenu ne zaide sama, ampak zavoljo ukaza. Nogometnih bitk v ligi narodov smo lani izgubili že precej, da ne bi še vojne, so za poveljnika ustoličili Matjaža Keka, tvorca zadnjega velikega uspeha Slovenije.»Ni neke ne vem kakšne evforije, ni pa tudi samo za kritiko. Je pa ogromno prostora za napredek,« je rekel Kek po svoji uradni (drugi) premieri po tekmi B reprezentance z mladimi Kitajci v španski Marbelli. Bo uspel spisati novo zgodbo o uspehu, kot jo je z uvrstitvijo na SP 2010?
Pisali smo sicer že kar nekaj zgodb o uspehu, pogosto smo tudi že prej bili blizu vrha, a oni so dokazali, da smo Slovenci lahko na samem vrhu. Igor Kokoškov, Veselin Vujović in Andrea Giani so jo že dobili v roke. Medaljo s slovensko reprezentanco namreč. Košarkarska, rokometna in odbojkarska ekipa so splezale na zmagovalni oder, septembra in januarja 2017 ter oktobra 2015 je navijaško srce močno bilo za Slovenijo. Srb, Črnogorec in Italijan so s prijemi iz balkanskega/italijanskega športnega lonca, tudi umazanimi, v trenutkih, ko so se lomile tekme, izid enostavno speljali v naš prid.
Pa ne gre le za trenerje. Za boljše rezultate, v katerem koli športu, bi morali za Slovenijo nedvomno igrati najboljši, najbolje plačani igralci. Pravzaprav zvezdniki. A takšni se v zadnjem času redko odločajo za nastope za nogometno (Kevin K. do preklica zaradi osebnih razlogov ne bo igral za Slovenijo), košarkarsko in morda še katero reprezentanco. Že najdejo kak izgovor, pogosto so še poškodovani, toda za svoje (bogate) klube takrat vseeno nastopajo. Kje je ljubezen do slovenskega grba?
Za reprezentančni nogomet je nekoč srce močno bilo, zdaj nekoliko manj. Pogrešam namreč tisto moštvo pod Srečkom Katancem v bitki za EP 2000 in SP 2002 ter Kekom za SP 2010, ki je na igrišče prišlo z željo po zmagi. Borbeno in nabito polno s čustvi. Rad bi preprosto spet imel nogometno reprezentanco, za katero bo vredno biti 90 minut na nogah. Kakor smo stali na razvalini za Bežigradom ali v kotlu Ljudskega vrta! V Marbelli, pa čeprav je igrala B reprezentanca, je bilo na trenutke zelo borbeno in čustveno. Srce je zato po dolgem času začelo biti – malo močneje.
Pisali smo sicer že kar nekaj zgodb o uspehu, pogosto smo tudi že prej bili blizu vrha, a oni so dokazali, da smo Slovenci lahko na samem vrhu. Igor Kokoškov, Veselin Vujović in Andrea Giani so jo že dobili v roke. Medaljo s slovensko reprezentanco namreč. Košarkarska, rokometna in odbojkarska ekipa so splezale na zmagovalni oder, septembra in januarja 2017 ter oktobra 2015 je navijaško srce močno bilo za Slovenijo. Srb, Črnogorec in Italijan so s prijemi iz balkanskega/italijanskega športnega lonca, tudi umazanimi, v trenutkih, ko so se lomile tekme, izid enostavno speljali v naš prid.
Pa ne gre le za trenerje. Za boljše rezultate, v katerem koli športu, bi morali za Slovenijo nedvomno igrati najboljši, najbolje plačani igralci. Pravzaprav zvezdniki. A takšni se v zadnjem času redko odločajo za nastope za nogometno (Kevin K. do preklica zaradi osebnih razlogov ne bo igral za Slovenijo), košarkarsko in morda še katero reprezentanco. Že najdejo kak izgovor, pogosto so še poškodovani, toda za svoje (bogate) klube takrat vseeno nastopajo. Kje je ljubezen do slovenskega grba?
Za reprezentančni nogomet je nekoč srce močno bilo, zdaj nekoliko manj. Pogrešam namreč tisto moštvo pod Srečkom Katancem v bitki za EP 2000 in SP 2002 ter Kekom za SP 2010, ki je na igrišče prišlo z željo po zmagi. Borbeno in nabito polno s čustvi. Rad bi preprosto spet imel nogometno reprezentanco, za katero bo vredno biti 90 minut na nogah. Kakor smo stali na razvalini za Bežigradom ali v kotlu Ljudskega vrta! V Marbelli, pa čeprav je igrala B reprezentanca, je bilo na trenutke zelo borbeno in čustveno. Srce je zato po dolgem času začelo biti – malo močneje.