Slovenija je po porazih s Francijo in Španijo ter zmagami nad Črno goro, Iranom, (tokrat zelo povprečno) Poljsko in Savdsko Arabijo tekmovanje končala na 10. mestu. Če so na papirju slabši nasprotniki slovenski izbrani vrsti v preteklosti povzročali težave, temu tokrat ni bilo tako, saj je četa Uroša Zormana proti njim zanesljivo zmagala in zasluženo dosegla mesto v kvalifikacijah za olimpijske igre v Parizu 2024.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(S tribune) Norvežani so krivci za navijaško evforijo
Še sporočilo za NZS: Čeprav so Stožice razprodane, še vedno ne dihajo kot Bežigrad ali mariborski Ljudski vrt.
Proti nosilcema srebrne in bronaste medalje pa še enkrat več ni šlo. Francozi so Slovence spet premagali zaradi meta iz razdalje in »tepeža« v obrambi, za Špance je bilo usodnih 12 minut nezbranosti, v katerih so se Zorman in igralci na čelu s kapetanom Juretom Dolencem preveč ukvarjali s sodniškim kriterijem in ne s svojimi napačnimi odločitvami – igra brez vratarja pri minimalnem zaostanku za nasprotnikom, napad za znižanje izida je vodil igralec z rezervne klopi in povrh še selektorjeva prepozna minuta odmora.
Slovenija je na prvenstvu nastopila s šestimi debitanti – pričakovano je največ pokazal Aleks Vlah z 31 zadetki in 14 asistencami. Zormanovo četo zdaj v prvi polovici marca čakata dve kvalifikacijski srečanji s Črno goro za evropsko prvenstvu januarja 2024 v Nemčiji. Previdnost kljub zadnji zanesljivi zmagi ne bo odveč. Črnogorci namreč tekmo s Slovenci na svetovnem prvenstvu niso odigrali v polni postavi, na lanskem evropskem prvenstvu na Madžarskem pa smo z njimi doživeli bridek poraz in ostali brez glavnega dela tekmovanja.
Kako naprej? Vsi štirje polfinalisti imajo vrhunske strelce od daleč, Slovenija pa na zunanjih položajih še vedno nima izrazitega strelca, zato se je morala zateči k rešitvi, ko je slovenski pivot kljub številčni prednosti v napadu ostal na svoji polovici igrišča. Leto 2023 bo nedvomno treba izkoristiti za nadgradnjo nastopov s svetovnega prvenstva. Preprosto – z Vlahom kot prvim orožjem reprezentance izpiliti hitro igro proti težjim in višjim nasprotnikom. Olimpijske igre bi ga nato lahko postavile na globalni rokometni zemljevid, za generacijo igralcev, kot je Dolenec, pa bi uspeh pomenil lep konec kariere.