Sprva, ko so še veljali strogi ukrepi, so tekme potekale pred praznimi tribunami. Vsaj to, bi rekli, pa vendar so bile takšne tekme dokaj nezanimive, saj je manjkal – četudi samo prek televizijskih ekranov – tisti navijaški naboj, ki naredi igro še lepšo. Ne predstavljam si, kako je bilo šele nogometašem na zelenicah, ki so morali igrati na tak način.
Hvala bogu so to le še spomini, za katere vsi upamo, da se ne bodo ponovili. Stadioni povsod po svetu so že nekaj časa spet bolj ali manj polni navijačev, odetih v različne navijaške rekvizite. Spet se glasno prepeva, skandira, navija, ne nazadnje tudi druži na športnih dogodkih.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(KAVČ #15) Nika Kovač: "Redko sem očarana, doma so me učili, da moram biti kritična – še posebej do politikov"
Sociologinja, antropologinja in vodja Inštituta 8. marec je postala sinonim za gibanja, ki spreminjajo družbo – od pravic žensk in enakopravnosti do pitne vode, medijske svobode in volilne participacije.
Nedavno smo se s sodelavci povsem nenačrtovano udeležili nogometne tekme v eni od držav na območju nekdanje skupne domovine. Za domačo ekipo na tej tekmi je zmaga pomenila osvojitev naslova državnega prvaka, šestega zaporednega, ter igranje v skupinskem delu lige prvakov. Kljub začetnemu zaostanku so domači izid popravili in na koncu tudi slavili s kar tremi goli razlike. Rajanje po tekmi ni bilo pretirano, saj bodo naslov prvaka igralci skupaj z navijači še proslavili, kot se spodobi.
Je pa bilo zato toliko bolj navdušujoče navijanje med tekmo. Od prvega do zadnjega sodniškega žvižga so navijači na »severu« prepevali, skakali po tribunah, razvijali transparente, na različne načine spodbujali svoje in se pri tem brez vsakršnega problema ognili žaljivemu skandiranju ali drugemu nešportnemu vedenju. Ne le na severni tribuni, kjer se jih je zbralo največ, celoten stadion, ki sicer ni bil poln, je dihal z nogometaši na zelenici.
Čeprav prvenstva te države in ekip, ki sta se pomerili, ne spremljam, mi je navijanje zvabilo nasmeh na obraz in prevzelo tudi mene. Tovrstnega dogajanja namreč na domačih, slovenskih nogometnih stadionih in tekmah nismo vajeni, saj ga ne doživljamo ravno pogosto. Če že, traja le nekaj minut, pa še to kvečjemu ob doseženem zadetku ali ko navijači začutijo, da bi do njega lahko prišlo. Morda pa bi si morali kdaj pa kdaj tudi naši nogometni navdušenci pogledati, kako se to počne drugod.