Mura se nikakor ne more izvleči iz krempljev krize, spomladanska zmaga na igrišču ostaja misija nemogoče. Prihod Tončija Žlogarja, ki je nasledil Vladimirja Vermezovića, (še?) ni dosegel namena, visokoleteči cilji ob stoletnici so postali preteklost. Po nizu slabih rezultatov je stvarnost mnoge zmrazila. Osupnila! Ta je takšna, da je potegovanje za evropsko vozovnico, ki si jo črno-beli še vedno lahko zagotovijo prek pokalnega tekmovanja, kar naenkrat nepomembno. Ker je treba rešiti stvari, ki imajo za nadaljnjo usodo kluba veliko večji pomen. Ključnega! Treba si je zagotoviti obstanek … Mnogi privrženci prekmurskega nogometnega ponosa so živeli v prepričanju, da se kaj takega ne more pripetiti. Ker da je Mura – kljub nadvse bolečim izkušnjam iz ne tako daljne preteklosti – menda prevelika. Hkrati se ne morem znebiti občutka, da številni navijači (ne vsi) v iskanju luči na koncu predora niso ravno v pomoč. Saj ne, da so oni tisti, ki bi jo morali najti, to pač ni njihova naloga, a malce več podpore v nastalih razmerah vendarle ne bi škodilo.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Lelosi obuja duh Mure: V soboškem proizvodnem obratu se obeta več kot 100 novih zaposlitev
Hitro rastoče kamniško podjetje del proizvodnje iz Kitajske seli v kompleks nekdanjega tekstilnega giganta v Murski Soboti.
Priseganje na črno-belo barvo in večno zvestobo, besede o neverjetnem ponosu, o čemer smo v ne tako oddaljenih zlatih časih tako pogosto poslušali, se danes zdijo prazne puhlice. V dobrem in slabem? Očitno samo v dobrem … Ampak to ni samo problem Mure in to ni le problem slovenskega nogometa, to je problem slovenskega športa. Primerov je, kolikor hočete. Da ne bo pomote – navijači morajo biti kritična masa, morajo opozarjati, morajo biti kritični. In žvižgati, ko si njihovi »ljubljenci« to zaslužijo. Nadvse dobrodošlo bi bilo, če bi vse to počeli na tribunah, a te so prevečkrat pretirano prazne.
Očitno se moramo navaditi na »navijače« na družbenih omrežjih, ki pa so postala poligon za pljuvanje, žaljenje, izživljanje. Vse skupaj je že zdavnaj preseglo meje dobrega okusa in zdravega razuma. Žal. Vsekakor tudi v primeru Mure, kar le stopnjuje pritiske na Tončija Žlogarja, njegove varovance ter vodstvo kluba in jim še otežuje delo. Prav tako ni zanemarljivo, da udrihanje po svojih vsevprek kaže tudi nespoštovanje do tekmecev.
P. S. Veličino kluba »določajo« tudi navijači. Med drugim z množičnim obiskom stadiona, ampak Fazanerija tudi v šampionski sezoni ni pokala po šivih.