So vzponi in padci. So zmage in porazi. So uspehi in neuspehi. Tako v življenju na splošno kot v športu. To je v dozdajšnjih letih delovanja v Fazaneriji zelo dobro izkusil tudi Robert Kuzmič. Najuspešnejši predsednik v zgodovini Mure. O tem ni dvoma. Klub je s pogorišča vrnil v vrh slovenskega nogometa in ga umestil na evropski zemljevid. Dotikal se je zvezd. Vsi tisti, ki se jim po žilah pretaka črno-bela kri, so bili navdušeni. V transu, evforična ravnica je doživljala pravljične trenutke.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(PiŠK) Anželj poudarja, da stoji za svojimi besedami: "Očitno so se nekateri zaposleni v teh izjavah našli."
Murskosoboški župan Damjan Anželj se je odzval na javno pismo Sindikata Glosa Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota, v katerem so zaposleni opozorili na pereče težave v javnem zavodu in se obregnili ob županovo komuniciranje problematike.
Njegova zmagovalna poteza, ki je sprožila vse drugo, je bila, da je v Mursko Soboto privabil Anteja Šimundžo. Da, to je bil sprožilec vsega nadaljnjega dogajanja. Do stopnje, na kateri višje skoraj ni šlo več. Z denarjem, ki je bil na voljo.
Sledil je pričakovan padec. V želji, da ne bi bil preglobok, je bilo po odhodu mariborskega maga nekaj neposrečenih kadrovskih odločitev, ki so kakopak vplivale na rezultate in dotok prepotrebnih finančnih sredstev. Rešitev se je ponujala v vlagatelju. V novem lastniku pravnega subjekta, povezanega s klubom, ki upravlja člansko ekipo. Podjetnik iz Vidonec je verjel, da je v Georgeu Junčaju dobil, kar je želel. Predvsem dovolj denarja za nemoteno delovanje, a kmalu je postalo jasno, da sodelovanje ne bo vzdržalo. Zaradi takšnih in drugačnih razlogov, zaradi takšnih in drugačnih okoliščin. Ker črnogorski poslovnež z ameriškim potnim listom ni nepopisan list papirja, se je zavedal, da vsaj malce tvega, a je hitro spoznal, da je tvegal preveč. Da je povlekel napačno potezo. Tako kot Ante Šimundža je tudi to seveda njegova odgovornost. Sam to dobro ve, zato je tvegal še bolj in se odrekel finančni injekciji z druge strani velike luže. Najbrž zato, ker se čuti odgovornega, vsekakor pa je to storil tudi (ali predvsem?) zaradi pritiska navijačev, okolice. Z namenom vrnitve h koreninam.
Začenja se vmesno obdobje, ki bo trajalo vsaj do poletja in bo morda ključno za bližnjo prihodnost kluba. Ter najtežje. Gre za čas, v katerem bo treba postaviti nove temelje, poiskati nove rešitve in hkrati preživeti. Težko bo, zelo težko. Bolečih udarcev ne bo manjkalo, ampak treba je stisniti zobe in trpeti. Jok in stok ne bosta pomagala. Nikogar in nikjer. Z nastalimi razmerami se je treba sprijazniti ter iz njih izvleči največ, kar je mogoče. Da bi bila lahko Mura spet takšna, kot je nekoč že bila …