Zdaj ko večina tekmovanj za mlade pri nas še vedno miruje, imamo čas razmisliti o še eni podobni zgodbi, v kateri so v glavni vlogi trenerji najmlajših športnikov tako v ekipnih kot tudi posamičnih športih. Pogosto so ti trenerji tudi v očetovski vlogi, saj trenirajo tudi svoje otroke, in to največkrat v panogi, v kateri so nekoč tudi sami tekmovali.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(S tribune) Norvežani so krivci za navijaško evforijo
Še sporočilo za NZS: Čeprav so Stožice razprodane, še vedno ne dihajo kot Bežigrad ali mariborski Ljudski vrt.
V Pomurju je takšnih primerov kar veliko. Zanimivo bi bilo vprašati te otroke, ali so res sami izbrali ta šport ali so jih tja »preusmerili« njihovi starši, nekdanji športniki. Res je, da imajo takšni otroci večinoma že v genih nagnjenje do športa, v katerem je deloval vsaj eden od staršev, ni pa to pravilo, ki bi vedno veljalo. Seveda je treba upoštevati tudi sodobne razmere, v katerih imajo tudi otroci, ki trenirajo katerega od športov, še druge interesne dejavnosti. A tudi pri tem bi bilo zanimivo izvedeti, ali so si vse te dejavnosti izbrali sami ali so izbor namesto njih naredili starši, karikirano rečeno.
V skoraj vseh primerih so omenjeni trenerji do skrajnosti prizanesljivi ne samo do svojih otrok športnikov, ampak tudi do vseh, ki so v klubu ali moštvu. Veljalo naj bi namreč nepisano pravilo, da se otrok ne sme kritizirati. Čeprav je to povsem zgrešeno in je pravzaprav dajanje potuhe mladim posameznikom, ki se bodo zato nekoč na grob način srečali s stvarnostjo. In je tudi krivično do zares dobrih in obetavnih mladih športnikov. Teh pa nikjer ne more biti kot listja in trave, ampak so to dragoceni posamezni primerki.
Tako se večkrat dogaja, da trenerji otrok v svoja poročila, ki jih dostikrat pošljejo tudi medijem, pišejo, da so njihovi varovanci dosegli »odlično« 62. in 58. mesto ter da so navdušili z doseganjem osebnih rekordov, podrobnejši pogled pa pokaže, da jih je ta osebni rekord pripeljal na 50. mesto.
Se pravi, da je bilo pred njimi nekaj deset tekmovalcev, ki so bili boljši. Zato malo več zdravorazumske objektivnosti ne bi škodilo. Ker 62. mesto ni v nobenem športu odličen izid. Razen morda na kakšnem newyorškem maratonu, kjer se s starta zapodi več kot 50 tisoč udeležencev.