Dejstvo je, da se je spet izkazalo, da so naši športniki psihično bolj močni v posamičnih športnih disciplinah, saj so vse tri medalje prejeli tekmovalec in tekmovalki v posamični konkurenci, psihično malce slabši pa so v ekipnih športih, saj večkrat klonejo v najbolj odločilnih trenutkih. Tako sta se glede rokometne reprezentance ustvarila dva tabora. Prvi trdi, da je četrto mesto na olimpijadi sijajen dosežek, drugi pa, da je to predvsem zapravljena priložnost za medaljo, saj so imeli rokometaši na razpolago dve tekmi, da bi jo osvojili, pa so izgubili obe. Skoraj povsem enako so se kresala mnenja tudi ob četrtem mestu naših košarkarjev na olimpijskih igrah v Tokiu. Takrat so nekateri poudarjali, da ne boš nikoli prišel do medalje na največjih tekmovanjih, če se boš vedno zadovoljil s četrtim mestom kot »velikim uspehom«.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(IZGORELOST) Življenje v izložbi nas lahko pahne čez rob. To so izkusili tudi Pomurci
O izgorelosti se v zadnjem obdobju veliko govori. Vse bolj tudi z neko lahkotnostjo, kar že napeljuje na misel o modni muhi v besedičenju. Ob tem je nastala tudi zmešnjava pri uporabi pojmov utrujenost, izgorelost, anksioznost, in čeprav vsa ta stanja sodijo v skupni koš, je med njimi velika razlika. To najbolj dojemajo prav ljudje z izkušnjo izgorelosti.
Stvar različnih pogledov pa je število medalj. Nekatere države pred začetkom olimpijad trepetajo v strahu, če bodo njihovi športniki prinesli domov vsaj eno kolajno. Avstrija je leta 2012 v London poslala 70 športnikov, ki pa so se vrnili praznih rok. Glede na to so tri letošnje slovenske medalje zavidanja vreden uspeh, čeprav je res, da smo na olimpijske igre poslali kar 90 športnikov, največ doslej, tako da se v tem pogledu povprečje vseeno malo zniža. Bahrajn je recimo osvojil štiri medalje, po drugi strani pa je samo eno več kot Slovenija osvojila tudi Portugalska, ki velja na nekaj področjih za športno velesilo. In kako srečni so bili v Čilu, ko so se lahko razveselili (samo) dveh medalj njihovih športnikov.
Je pa res čas, da prenehamo izpostavljati našo športno izjemnost glede na majhnost države, ker to samo najbolj kaže na manjvrednostni kompleks. Ni pomembno, kako velika ali majhna je država, pomembno je, kako dobri so športniki in ekipe, ki jih pošljemo na tekmovanja. Jamajka je pol manjša od Slovenije in je na olimpijadi osvojila šest medalj, pa nihče od Jamajčanov ni nikdar dejal: »Jamajka je samo majhen otok, tako da je to fenomenalen izkupiček.« Kristjan Čeh nikoli ne pravi, da je iz majhnih Podvincev in da je zato lahko vesel, ker tekmuje z največjimi, ampak vedno pravi, da ga zanimajo samo najvišje uvrstitve. Zato pa je že postal svetovni in evropski prvak. Tudi v Parizu bi pobral odličje, če ne bi svojega najboljšega meta diska v življenju imel Roje Stona, ki je doma z – od kje pa drugje – Jamajke.