V Fazaneriji je prejšnjo nedeljo tekla 90. minuta, ko je Nikola Petković četrtič zatresel mrežo domžalskega vratarja Ajdina Mulalića in poskrbel za eksplozijo čustev. Tako gledalcev kot tudi lastnih, saj je od sreče slekel dres, stekel proti tribuni in se tudi povzpel na ograjo v objem tam prisotnih. Šport so čustva. Čeprav je to res zlajnana fraza, še vedno drži. Brez emocij ne gre ob uspehih ali neuspehih, je pa gledalcu zanimivo spremljati, kako različno se športniki odzovejo v posamezni situaciji.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(S tribune) Norvežani so krivci za navijaško evforijo
Še sporočilo za NZS: Čeprav so Stožice razprodane, še vedno ne dihajo kot Bežigrad ali mariborski Ljudski vrt.
Pred tedni sta bila odigrana finalna dvoboja letošnjega turnirja v Wimbledonu. Medtem ko se je Novak Djoković po zmagi nad Nickom Krygiosom veselil, tradicionalno pojedel nekaj svete trave in z govorom zabaval gledalce, je bilo čisto drugače dan prej. V ženskem finalu, ki ga je dobila Jelena Ribakina, Rusinja s kazahstanskim potnim listom, nismo videli dosti čustev. Vsaj pri njej ne. Pregovorna ruska hladnost ali mirnost, če želite, je bila posebej očitna po dobljeni zadnji točki. Ni dvignila rok, ni se preveč nasmehnila, ni padla v jok, pristopila je k mreži, podala roko sotekmovalki in sodniku, nato pa sedla ob rob igrišča. In prav njen odziv na zmago je bil glavna tema pogovora na novinarski konferenci po finalu. Kje so ostala čustva in kako je lahko ohranila tako mirno kri, so se glasila vprašanja. Triindvajsetletnica je odgovorila le, da je bila zmaga nepričakovana, da je po naravi mirna in ni vedela, kaj storiti. Čustva je pokazala edino ob vprašanju, kakšna bi bila reakcija staršev, če bi jo lahko spremljali v živo. Takrat je malo zajokala in se pošalila z novinarji, da so želeli videti emocije.
Tudi na svetovnem prvenstvu v atletiki v Eugenu smo bili priča popolnoma nasprotnim reakcijam. Padlo je nekaj svetovnih rekordov, eden odmevnejših je bil tisti Armanda Duplantisa. Šved je v skoku s palico preskočil 6,21 metra in to proslavljal s poskoki, premeti, dvignjenimi rokami. To ni bil njegov prvi svetovni rekord, se ga je pa razveselil eksplozivno. Tudi ameriški sprinter na 200 metrov Noah Lyles je bil vzhičen ob rekordu. Tako zelo, da je s sebe dobesedno strgal dres. Drugače pa se je vedla njegova kolegica, zmagovalka teka na 400 metrov z ovirami in nosilka najboljšega časa na svetu. Sydney McLaughlin je odlično odtekla, nato pa obsedela na progi in zadihala. Brez pretiranega nasmeška ali veselja.