Soboška Mura je gotovo na pragu velikih sprememb. Ob prehodu v novo stoletje obstoja kluba bo zelo verjetno v sezono 2024/25 zakorakala okrepljena s tujim strateškim partnerjem. Dejstvo je, da je trenutno v težkem položaju, tako v poslovnem kot v športnem smislu. Dveh zaporednih sezon brez Evrope si klub brez finančne injekcije ne more privoščiti. V kadru ta hip ni več pretirano zanimivih izvoznih artiklov, ki bi olajšali tekoče poslovanje, ravno tako sponzorji ob slabši gledanosti in splošnem ohlajanju gospodarstva zmanjšujejo sredstva.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(FOTO) Postavili so že 105. majoš
V Gančanih je generacija 2006 na predvečer praznika dela tradicionalno postavila mlaj oziroma majoš. Letos v vasi stoji že 105. Dogajanje se je začelo že v popoldanskih urah, ko so letniki okrašen vrh smreke nosili po vasi in ga prinesli do nogometnega igrišča. Tam so vrh pritrdili na deblo in majoš ročno postavili, pomagali so jim starejši letniki in drugi krajani. Sledilo je še kresovanje in zabava s skupino Zlata žila. Fotografije Jure Kljajić.
Tisto, kar je najtežje zmanjšati, so odhodki. Poleg številnega strokovnega osebja in blizu deset redno zaposlenih oseb je na plačilnem seznamu še 37 igralcev. Toliko, kot jih ima Olimpija. Več jih imajo le pri Mariboru, Domžalah in Celju. Pred dobrim letom dni je bilo z Muro pogodbeno vezanih 42 nogometašev, zato je treba priznati napore vodstva kluba pri racionalizaciji. Glede na vse dejavnike je pravzaprav težko razumeti ekonomsko logiko za investiranje v slovenski nogomet, sploh v klub iz Prekmurja, toda vseeno moramo na morebiten prihod tujega kapitala gledati z odobravanjem. Ali bo to turški kapital ali ameriški, na koncu dneva niti ni pomembno. Kdo bo s prevzemno ponudbo prepričal Roberta Kuzmiča, ki je kot fizična oseba večinski lastnik družbe Nogometni management Mura, bo gotovo znano do izteka dogodkov, s katerimi pri Muri zaznamujejo stoletje obstoja.
Novega lastnika, ob predpostavki, da bo ta večinski, bo pričakal zgledno organiziran klub z bogato tradicijo ter zvesto in veliko navijaško bazo. Klub, ki je v nekaj letih strmo in očitno nezdravo zrasel, zdaj pa se je znašel na prelomnici. Zavedati se moramo, da bodo novemu lastniku brez dvoma sledili novi – njegovi ljudje, čeprav je ugibati o kadrovskih rezih neprimerno. Naj bo prehod čim manj boleč, nov strateški partner, ki bo zapolnil vrzel ob smrti Antona Hozjajnova in odhodu Denisa Rajbarja, ki sicer ta hip na papirju še ohranja lastniški delež, pa naj prinese svežo vizijo, ponovno evforijo in priložnost za razvoj nogometnega ponosa Prekmurja. Ob vsem tem pa nikoli ne smemo pozabiti na ljudi, ki so ta klub potegnili iz brezna in ga popeljali na vrh državnega ter zemljevid evropskega nogometa.