(S TRIBUNE) Sami odličnjaki

Pred časom smo že pisali o odnosu staršev do otrok, ki se aktivno ukvarjajo s športom, in kako takšen odnos v nekaterih primerih lahko zaide v skrajnost, da ne rečemo fanatičnost ali obsedenost. V nekaterih primerih so namreč starši prepričani in se ne pustijo omajati, da je njihov otrok čudežno odkritje, na katero je čakala celotna družba, ali pa vsaj, da je odličen in nadpovprečno uspešen športnik, čeprav konkretni rezultati tega ravno ne kažejo. Žal se stanje glede tega do danes ni bistveno spremenilo, tudi v Pomurju ne. 

Posebej ekstremni so lahko takšni odnosi, če je vsaj eden od staršev trener, nekdanji član ali predsednik kluba, katerega član je njihov otrok. Če je ta tam že od malih nog, se postavlja vprašanje, ali so mu starši sploh dali možnost izbire športa po svojem okusu, kljub temu da je po svoji genski zasnovi precej verjetno podedoval neke spretnosti in sposobnosti svojega starša, ki je bil športnik. Na športnih taborih, ki smo jih doslej organizirali pri Vestniku, so nam namreč otroci v anketah že nekajkrat priznali, da so se prijavili na tabor samo zato, ker je bil njihov oče dokaj uspešen v tej športni disciplini, čeprav bi sami raje trenirali kakšen drug šport.

Seveda obstaja ogromno staršev, ki otrokom pustijo, da si sami izberejo, s katerim športom bi se ukvarjali. Še vedno pa žal ostajajo primeri, ko starši na vsak način želijo, da bi njihov otrok v športu uresničil ali presegel vse ambicije, ki so jih imeli sami, pa jih nikoli niso udejanjili. In pri tem pogosto ostajajo slepi za prave želje svojega sina ali hčerke in konkretno realnost. Pred leti je neki pomurski trener vztrajno trdil in od medijev zahteval, da se v prispevku napiše, da je ekipa, v kateri sta bila tudi njegova mlada sinova, na evropskem prvenstvu dosegla »odlično« 34. mesto. 34. mesto v nobeni športni disciplini ni odlično, razen morda na kakšnem newyorškem maratonu, kjer naenkrat tekmuje več kot 50 tisoč tekačev. Pa še tam se je treba vprašati, kakšno je potem denimo 8. ali 6. mesto. »Nadgalaktično hipersijajno«?

Res je, otroke je treba spodbujati pri njihovem ukvarjanju s športom, vendar tako kot pri vsaki stvari tudi tu pretiravanje lahko škoduje. Pred dnevi je bil na hrvaški televiziji prispevek o bratih Fantela iz Zadra, izvrstnih veslačih, ovenčanih z medaljo z evropskega prvenstva. Tudi njun oče je bil trener, ko sta bila mlada, vendar sta poudarila, da je bil ves čas bolj njun asistent in dobronamerni svetovalec, ki jima je pustil, da sta odraščala in se zabavala kot vsi drugi otroci. Oh, če bi bili vsi starši trenerji taki. To bi bilo odlično.