Minulo soboto je v El Salvadorju na lokalni nogometni tekmi umrlo najmanj dvanajst ljudi, ko so se podrla vhodna vrata, množica pa je nenadzorovano vdrla na stadion. Pretresljivi prizori iz Srednje Amerike so boleče spomnili na več podobnih tragedij v zgodovini športa.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(S tribune) Norvežani so krivci za navijaško evforijo
Še sporočilo za NZS: Čeprav so Stožice razprodane, še vedno ne dihajo kot Bežigrad ali mariborski Ljudski vrt.
Ob tem ko je Real Madrid zmagal v letošnjem finalu košarkarske evrolige, pa človek enostavno ne more mimo tragičnih dogodkov med boji za nastop na sklepnem turnirju. 3. maja je trinajstletnik v Beogradu ubil osem sošolk in sošolcev, le dan pozneje pa bi morala biti odigrana četrta tekma med Partizanom in Realom, na kateri bi si lahko domači že zagotovili napredovanje. Eden redkih glasov razuma je bil takrat nekdanji košarkar obeh klubov Aleksandar Saša Đorđević, ki se ga starejše generacije spomnijo kot odličnega in izobraženega organizatorja igre v jugoslovanski prvi ligi. Potem ko je izrazil sožalje družinam žrtev, je pozval »svojo« Srbijo, Beograd, Partizan in Real, naj se odzovejo na primeren način in preložijo tekmo. »Komu je mar za petje, navijanje in veselje po takšni tragediji?« se je upravičeno spraševal.
Toda nihče ga ni poslušal. Ne evropska krovna košarkarska zveza ne njegov klub nista želela prestaviti srečanja. Še enkrat so funkcionarji z izgovorom o zasedenosti terminov odrinili človečnost na stran. Na tekmi je bila samo minuta molka, med premori pa se ni vrtela glasba. Ampak v takšnem čudnem vzdušju so bili košarkarji Partizana povsem zmedeni in so izgubili tudi ta obračun ter nato še naslednjega in ostali brez napredovanja.
Vsekakor to ni edini primer, ko se je v športu ob tragediji pozabilo na humanost. 29. maja 1985 na primer je pred finalom nogometne lige prvakov na stadionu Heysel v Bruslju umrlo 39 navijačev Juventusa, in čeprav so vsi vedeli za žrtve, se je tekma odigrala še isto popoldne. To je bil skrajni in grozljiv primer, kako globoko lahko šport potepta vsako trohico človeškega sočutja. A lahko je tudi drugače. Februarja letos je starejši moški v naselju univerze Michigan State ubil tri dijake, univerza pa je nato za naslednje štiri dni odpovedala vse športne dogodke in aktivnosti. Tudi v Salvadorju tekma po tragediji ni bila odigrana. Še je torej nekaj upanja za človečnost. »Šov« pa se lahko nadaljuje kdaj drugič.