Mura je v novo sezono vstopila obupno. Na premieri na domačem igrišču je po prednosti dveh golov ostala praznih rok v dvoboju z Domžalami, nakar je sledil še polom v knežjem mestu. Odjeknila je petarda, ki črno-bele še vedno boli. In jih bo še nekaj časa. Bilo je 180 minut (in sodniška dodatka) kot iz najhujših nočnih mor, ampak še bolj skrb vzbujajoče je spoznanje, da uvodna poraza v tem trenutku nista največji problem soboškega prvoligaša.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(S tribune) Norvežani so krivci za navijaško evforijo
Še sporočilo za NZS: Čeprav so Stožice razprodane, še vedno ne dihajo kot Bežigrad ali mariborski Ljudski vrt.
Ker sta odprla Pandorino skrinjico. Na stežaj! Iz nje so se vsule informacije, ob katerih preglavic, ki so zajele Fazanerijo, ni bilo več mogoče pometati pod preprogo. Resda je bilo že prej slišati posamezna opozorila, da ni vse tako, kot bi moralo biti, celjska kalvarija pa je poskrbela za popolno razkritje, da klubske pisarne in strokovno vodstvo na čelu s trenerjem niso na isti valovni dolžini. Vez med njimi ni (več) takšna, kot bi morala biti. Predrzno bi bilo trditi, da je pretrgana, toda prepotrebna medsebojna lojalnost je izpuhtela. Do te mere, da si nihče pretirano niti ne prizadeva predstaviti drugačne »resnice«.
O tem, kaj je privedlo do nastalih razmer, ki so močno načele ozračje tako v klubu kot okrog njega, lahko le ugibamo. Največ strupenih puščic je usmerjenih v športnega direktorja. Očitajo mu slabo kadrovanje, toda hkrati iz zanesljivih virov prihajajo namigi, da naj bi bil osnovni greh za aktualno stanje izkoriščanje nekoga oziroma vsaj poskus izkoriščanja zaupanja iz začetnega obdobja nove zgodbe. Ali, če hočete, zlorabe ...
Tudi stanje duha v slačilnici kakopak ne more biti obetavno. Povrhu se zdi, da je po vsem dogajanju medsebojna naklonjenost pod tribuno prav tako izginila in dejstvo je, da se vodilni možje morajo odzvati. Morajo ukrepati! Na takšen ali drugačen način. Ne zaradi porazov. Presekati morajo Gordijski vozel, razrešiti rebus. Ker tako naprej ne gre več, to je obsojeno na umiranje na obroke. Da bi bilo vse skupaj mogoče rešiti z odkritimi pogovori in obljubo, da bodo za lepšo prihodnost stare zamere pozabljene, je bržčas utopično pričakovati. Prav tako kot to, da bi lastnika podjetja, ki upravlja člansko ekipo, zamenjala sama sebe ...
