Verjetno nisem bil edini pristaš črno-belih, ki sem nevrotično spremljal iskanje novega strateškega partnerja kluba. Verjetno tudi ne edini, ki je z dobršno mero skepse sprejel dejstvo, da je to ob množici težkokategornikov, ki naj bi se sukali okoli Fazanerije, postal ravno ameriško-črnogorski poslovnež Djelosh »George« Juncaj, lastnik »Michiganovih zvezd«, kluba iz ameriške tretje lige. Gospoda smo v Sloveniji že spoznali ob lanski nesrečni in hitro končani zgodbi v Novi Gorici, vrtel pa se je tudi okrog hrvaške Rijeke. Pri sosedih do sodelovanja ni prišlo, bojda zaradi dejstva, da v paketu s starejšim Juncajem nujno pride tudi njegov starejši sin, »nadobudni« nogometaš Steven, za katerega pa v enajsterici kvarnerskega ponosa ni bilo prostora. Steven je danes član soboške Mure in izpolnjeni so vsi pogoji, da se lahko zgodovina ponovi. Najprej kot tragedija, nato kot farsa – ali pa v soboškem primeru celo obratno. Tonči Žlogar je že Murina zgodovina. Če so bile nekatere njegove taktične zamisli morda res stvar debate, pa mu ni moč očitati hrbtenice. Jo ima tudi Oskar Drobne? Spomnimo se, da je v Murski Soboti nekoč že deloval »strateški investitor«, ki je slišal na podobno ime kot najnovejši rešitelj. Strateškega investitorja, skovanka, ki jo pri Muri venomer ponavljajo, je več kot jasno soboški klub nujno potreboval. Ne vidim pa nič strateškega v tem, da se bojda velika živina iz Michigana sama postavi za športnega direktorja. Dobro, Žiga Kous je vsaj lahko nekomu pomočnik, ker pred tem poimenovanje njegove funkcije pač ni imelo smisla. Res je, lastnik in soinvestitor ima vso pravico, da kadruje v svojem podjetju. Gre za njegov denar in za njegove odločitve. Toda če danes pogledamo lastnike Nogometnega managementa, d. o. o., so to še vedno Robert Kuzmič, Denis Rajbar in Društvo nogometna šola Mura z minimalno zahtevanim deležem. Koliko je Juncaj sploh do sedaj vložil v Muro in koliko še bo? Zakaj je delovanje nogometnega kluba, ki deluje v javnem interesu in uporablja javno infrastrukturo, dobiva tudi javni denar, tako netransparentno?
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(KAVČ #15) Nika Kovač: "Redko sem očarana, doma so me učili, da moram biti kritična – še posebej do politikov"
Sociologinja, antropologinja in vodja Inštituta 8. marec je postala sinonim za gibanja, ki spreminjajo družbo – od pravic žensk in enakopravnosti do pitne vode, medijske svobode in volilne participacije.
Tudi napovedovanje igranja v ligi prvakov ni strateško, bolj naivno in lahkomiselno, kaže pa na popolno nerazumevanje našega okolja. To je moja strategija, ko igram igro fotball manager. In ravno na točki razumevanja lokalnega okolja se lahko Juncajevi najbolj opečejo, vprašanje pa je, kaj se bo zgodilo z Muro, če po hitrem postopku spakirajo kovčke za Michigan. Da se igraš lastnika nogometnega kluba, pač moraš biti malo trčen. Verjetno zato tudi niso »strateški investitorji« Polaničevi in Karolyjevi.